V članku obravnavam širitev dostopa do splava v Sloveniji od šestdesetih let 20. stoletja, predvsem uvedbo socialnih indikacij kot samostojne kategorije upravičenih razlogov za dovoljeni splav. Opisujem pravno ureditev, vlogo socialnih delavk v Komisijah za dovolitev splava in prakso odločanja o socialnih indikacijah, torej katere individualne, družinske in družbene razmere so bile upravičene za odobritev splava. Ker so takoj po uvedbi socialne indikacije tovrstne prošnje postale prevladujoče, je možno iz prakse odločanja o dovolitvi splava sklepati na družbene norme v socializmu. Bistven je premik od razumevanja splava kot medicinskega problema k razumevanju socialnih okoliščin, zaradi katerih so ženske posegale po njem, in sprememba fokusa države na ustvarjanje pogojev za politike načrtovanja družine.