Prispevek izhaja iz teze, da je prostorsko načrtovanje odvisno od poznavanja potreb in značilnosti uporabnikov, in zato sta vključevanje uporabnikov v načrtovalsko prakso in sprejemanje odločitev o razvoju v prostoru pričakovani razvojni fazi. Teza je podprta z opisom značilnosti prejšnje načrtovalske prakse v razvitem svetu, primerjalni oris značilnosti prejšnje slovenske prakse pa je uporabljen za opis razmer, ki obvladujejo sodelovanje udeleženih v domači načrtovalski praksi. Sodelovanju kot načinu aktivnega vključevanja udeleženih v zgodnje faze načrtovanja in sprejemanja odločitev besedilo pripisuje pozitivne učinke in ga opredeli kot način dela in življenja v prihodnosti. Prispevek povezuje potrebe po znanju, ki jih čutijo prostorski načrtovalci, s pozivi k izobraževanju za trajnostni razvoj in predstavi nekatere pobude in možnosti za učenje o urejanju prostora v šoli.