Za prostorsko načrtovanje je značilnih več negotovosti, ki izhajajo iz nujnosti uskladitve različnih interesov v prostoru, nujnosti sprejemanja prostorskonačrtovalnih odločitev, kompleksnosti okolja, prostora in družbe, ukvarjanja s prihodnostjo, ki je vedno nekoliko negotova, ter iz dvomov o pravilnosti odločitev. Odgovor na negotovost je več ukrepov, ki naj bi omilili učinke negotovosti. Ti ukrepi temeljijo na dveh osnovnih izhodiščih – standardizaciji in optimizaciji. Ukrepi se nanašajo na povečevanje znanja in razumevanja prostorskega načrtovanja, spremembo pravnih predpisov, obstoj prostorskega načrtovanja kot načina usklajevanja interesov, aktivno prostorsko načrtovanje in tvorno reševanje aktualnih prostorskih problemov, integracijo postopkov urejanja prostora in varstva okolja, izvajanje analize kot osnove delovanja prostorskega načrtovalca, način razmišljanja v alternativah, izoblikovanje jasnih prostorskih konceptov, izoblikovanje transparentnega sistema upravljanja prostora in uveljavljanje participatornih procesov.