Prispevek predstavlja in hkrati predlaga merila, ki bi upravičila soobstoj zloženega povedka in zloženega glagola. Obravnava zloženega povedka kot stavčnočlenske enote in tudi besednovrstno opredeljenega zloženega glagola kot sestavljene leksemske enote združuje dosedanje ugotovitve o povedkovniku in o pomensko osnovnih glagolih z zmožnostjo združevanja njihove najširše pomenske rabe na eni strani in zgolj slovničnovezne rabe na drugi. S tem pa se navezuje tudi na vlogo vezljivosti: glagolske in neglagolske vezljivosti znotraj zloženega povedka ali zloženega glagola in »zunanje« vezljivosti zloženega povedka/glagola na ravni stavčne povedi. Hkrati se opozori tudi na slovarski vidik določanja in opisovanja pomensko osamosvojenih večbesednih leksemskih enot.