Članek obravnava film kot element, ki preči trojno polje: polje gledanja, mišljenja in razumevanja. Če to opazujemo racionalno, potem gre vsekakor za paradoks – še posebej tedaj, ko dodamo, da je film popolna iluzija. Zaradi magičnega pogleda na svet skozi film bi bilo treba vprašanje samega pogleda obrniti in začeti opazovati svet skozi optiko filma. To sicer sodobni človek že počne, a se tega sploh ne zaveda. Njegova percepcija sveta kot »realnosti« je filmska zabloda in konstrukt par excellence. Članek povezuje film in učenje na tri načine: učenje iz filma, učenje o filmu in učenje prek vzgoje za medije. Vse tri odnose predstavi prek analize filmske glasbe, ki pomeni v filmu dodatno, morda najbolj emocionalno komponento. Celoten razmislek o tem pa je umeščen v okvir zavedanja filma v razsežnosti zvoka, s katerim pa se celotna magija filmske prevare šele dobro začenja.