Avtorica uvodoma predstavi, kako različni teoretiki izobraževanja odraslih obravnavajo metode, nato pa proučuje vrednost in povezljivost posameznih elementov »učenja s poskusi in napakami« in »nedirektivnega učenja«. Tako kot so metode eklektične, razmišlja avtorica, so lahko eklektični tudi načini učenja. Avtorica ilustrira svojo hipotetično trditev z analizo »antimetode« francoskega režiserja Mauricea Pialata in jo kontrastira z metodo/metodami, kjer je zakoličen cilj in je zakoličena pot, kjer gre za vnaprej postavljen, v zaporedne sekvence urejen proces, kakršnega najpogosteje srečujemo pri snemanju filma po scenariju, režiranju gledališke predstave, v izobraževanju odraslih. Avtorica opozori na to, da je tudi učenje veščin (kako nekaj naredimo) povezano z učenjem o tem, »kako biti«, in nazadnje tudi, da metoda ne more služiti vsiljevanju znanja in resnice, saj se tako rušijo okoliščine, ki omogočajo pridobivanje ali ustvarjanje znanja.