Namen pričujočega članka je razmislek o rabi avtentičnih besedil pri pouku franco ščine kot tujega jezika. Avtorica izhaja iz analize besedil v štirih učbeniških kompletih (Le nouveau sans fronti`eres, Panorama, Campus in Rond point), ki so se ali se še uporabljajo pri pouku francoščine kot tujega jezika. Najprej poda definicije avtentičnosti in pregled uporabe avtentičnih gradiv skozi zgodovino. Pri pregledu besedil v korpusu besedila razdeli na avtentična, prirejena, navidezno avtentična in besedila, pri katerih o avtentičnosti ni mogoče sklepati. Analizo avtentičnosti opravi tudi v povezavi z analizo tipov besedil (po Adamu). Izhaja iz dveh predpostavk; predvideva, da bodo avtentična besedila prisotna v vseh analiziranih učbenikih in da bo, glede na dostopnost gradiv, njihovo število večje v novejših učbenikih. Nobena od obeh hipotez ni potrjena; avtentična besedila so prisotna v prvih treh kompletih, ne pa tudi v najnovejšem; njihovo število pa je največje prav v najstarejšem učbeniškem kompletu, Le nouveau sans fronti`eres. Glede na dostopnost avtentičnih predlog vseh vrst je rezultat analize presenetljiv. Po avtoričinem mnenju bi v učbenike veljalo vključiti več avtentičnih besedil in z njimi bolj osmisliti pouk tujega jezika.