Dobrih 35 let po izdaji prvega in do danes edinega sistematičnega dela, posvečenega prevajanju slovenskih toponimov v nemščino, je treba na novo analizirati rabo kulturnospecifičnih izrazov v turističnih vodnikih po Sloveniji, primerjati rabo toponimov z dognanji prevodne stroke ter opozoriti na neustrezne prevodne rešitve. Izsledke take raziskave je mogoče s pridom uporabiti tudi pri izobraževanju študentov prevajalstva.Toponimi so še bolj kot druge realije vezani na kraje in pokrajine; z njimi namreč skušamo poimenovati pojme, v katerih se prepletajo zgodovinske, kulturne in družbene niti tako kolektivnega kot tudi individualnega spomina. Torej bi bilo napačno pričakovati, da je gradnja in urejanje slovarja toponimov, če se le-ti pojavijo v prevodih ali tujejezičnih besedilih, zgolj naloga ciljnega jezika in kulture. V pričujočem prispevku skušam s pomočjo primerov analizirati neustrezne ali manj ustrezne prevodne rešitve, opozoriti na značilne težave in nakazati možne strategije pri prevajanju tujejezičnih toponimov.