Telo v antiki ni bilo le objekt človeške manipulacije in »ječa duše«, temveč tudi vir učenja in spoznanj. V tem dualističnem odnosu do telesa je mogoče prepoznati tudi ločitev med dvema antičnima pogledoma na medicino in zdravje: za prvega zadošča zdravnikovo znanje in oster skalpel, medtem ko je za drugega zdravje predvsem posledica zmožnosti prisluhniti modrosti telesa ter harmonične uskladitve lastnega življenja z naravo. Telo je ljudi učilo zmernosti in pravičnosti – ob vsakršnem pretiravanju je človek tako takrat kot danes dobil opozorilo v obliki bolečine, srčnosti v vztrajanju in potrpljenja, ko je telo zahtevalo svoj počitek in čas za zdravljenje. In, nenazadnje, razumnosti in spoznanja resnice o sebi in o drugem ob soočenju s telesnimi izzivi. Kako se antični ideal modrosti telesa kaže v sodobnih športnih praksah, pa je osrednja tema tega prispevka.