Prispevek obravnava dobro znano normativno zadrego samostalniških zloženk z levimi neujemalnimi prilastki ter preišče tako sistemske kot zunajjezikovne vidike njihove pravilnosti, sprejemljivosti ter zamišljene verjetnosti, da bi jo respondent sam uporabil. Pokažemo, da kljub odsotnosti zlaganja samostalnikov brez fonološko izraženega medponskega obrazila v tradicionalnem slovanskem besedotvorju do tega vzorca v rabi prihaja pri več slovanskih jezikih, tudi slovenščini. Nadalje s korpusno raziskavo pokažemo, da obstaja vsaj sedem kategorij, kjer je ta besedotvorni vzorec v sodobni slovenščini produktiven, s perceptivno raziskavo pa, da bolj pridevniške leve neujemalne prilastke predvsem mlajši govorci že pojmujejo kot skladne z normo.