3.1 Stevilska primerjava rabe neosebnega ono v dolocenih tipih pokaze, da je bil v slovenskem knjiznem jeziku 16. stoletja najpogosteje rabljen kot korelat, torej kataforicna prvina, ki napoveduje osebkov odvisnik. Najizraziteje je to pri Trubarju, kjer gre za tovrstno rabo kar v okoli 70 odstotkih primerov;15 pri Dalmatinu je delez korelatnega ono okoli 50 odstotkov, pri Juricicu pa okoli 40. Tudi pri ostalih avtorjih, kjer gre le za nekaj pojavitev, je korelatni ono obicajno najpogostejsi: pri Felicijanu Trubarju sta v tej vlogi obe pojavitvi, pri Tulscaku stiri od sestih. 5.2.5 Pogosto spreminjanje strukture predvsem pri Krelju kaze na vecjo neodvisnost od predloge in iskanje ustreznih slovenskih jezikovnih resitev, kar lahko pojasni tudi skoraj popolno odsotnost neosebnega ono v njegovih delih. Juricic je bil v skladnji nekoliko bolj odvisen od nemscine, ceprav je imel pred seboj ze Kreljev prevod s ponekod drugacno strukturo. Kljub temu je - kot kaze izbrani odlomek - tudi pri njem raba neosebnega ono bistveno redkejsa kot v biblijskih prevodih. Morda bi se lahko ta razlika razlagala s tipom predloge, saj je svetopisemski tekst zahteval vecjo zvestobo izvirniku kot pridizno besedilo, vendar Trubarjeva postila kaze, da je bilo to bolj odvisno od osebnega sloga prevajalca. 12 Ce zelimo te stevilke postaviti v kontekst, jih je treba nujno primerjati s skupnim obsegom del posameznih avtorjev: tako celoten Trubarjev korpus sestavlja okoli 1,5 milijona besed, ono pa predstavlja 0,9 per thousand tega stevila. Pri Dalmatinu je delez manjsi: 0,2 per thousand, pri Juricicu samo 0,08 per thousand, pri Krelju je ta delez se osemkrat manjsi, torej 0,01 per thousand. Pri avtorjih z manjsim opusom je delez pojavitev ono glede na celotno stevilo besed visji kot pri Krelju, a nizji kot pri Trubarju: pri Znojilsku 0,4 per thousand, pri Tulscaku 0,2 per thousand (kot pri Dalmatinu), pri Trostu 0,05 per thousand in pri Felicijanu Trubarju 0,06 per thousand. Za podatke o stevilu besed pri posameznem avtorju se zahvaljujem dr. Majdi Merse. 17 To bi lahko povezali tudi z ugotovitvami Jakoba Riglerja (1968) o treh Trubarjevih jezikovnoustvarjalnih obdobjih, ki jih je dolocil na podlagi njegovega glasovnega sistema. Rigler postavlja zarezo v Trubarjevem ustvarjanju med leti 1567 in 1574, ko je po Riglerjeven mnenju zaradi dolge odsotnosti iz domovine in pretrgane kontinuitete v pisanju prislo do sprememb v primerjavi z jezikom del iz obdobja pred 1567. Vendar primerjava z drugimi deli, ki so nastala v tem zadnjem obdobju, kaze, da kalkiranje nemskega neosebnega es v njih ni bolj prisotno kot v zgodnejsih delih (v TT 1577 se neosebni ono pojavi samo 12-krat, kar je glede na dolzino primerljivo z zgodnejsimi novozaveznimi prevodi, v TT 1581-82 pa je Trubar ohranil vse primere iz prejsnjih prevodov, dodatnih pojavitev neosebnega ono v tem delu ni. Zato ostaja TPo 1595 specificna tudi znotraj zadnjega obdobja Trubarjevega ustvarjanja.