V casu, ko je etnicnost zacela delovati kot organizatoricni princip, se je vzpostavila tudi locnica med »slovenskimi« in »furlanskimi« oz. »italijanskimi tradicijami« in sirso kulturo. Niso dejanske, »objektivne« razlike tiste, ki so odlocilne za pripadnost neki etnicni skupini, pac pa druzbeno relevantni dejavniki. Ni pomembno, kako so si razlicni predstavniki neke skupine, ce se oznacijo za A, v nasprotju s skupino B, so pripravljeni biti sprejeti in razumljeni kot A-ji in ne B-ji, in opredeljujejo svojo zvestobo delezeni (shared) kulturi A-jev (prim. Frederik Barth 1969: 15). Ker je v obnebju poudarjene etnicnosti etnicna meja tista, ki definira skupino, ne pa sami kulturni elementi, ki jih vsebuje (prim. Barth 1969: 15), je razumljivo, da so se zbiralci in raziskovalci ljudskih pesmi v Brdih osredotocali na zbiranje slovenskih pesmi, italijanskih in furlanskih pesmi, ki so jih morda slisali, pa niso zapisali. O prisotnosti petja neslovenskih pesmi tako izvemo zgolj iz porocil in opisov, npr. iz pisma Josipa Tominska, ki ga je leta 1911 poslal Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi v okviru vseavstrijske akcije Das Volkslied in Österreich (Narodna pesem v Avstriji) in v katerem opisuje prizadevanja, da bi pridobil zbiratelje ljudskih pesmi: »Zacetek je storjen, vendar nedostaje primernih moci, pa tudi bira domacih pesmi sploh ne obeta posebno mnogo, ker ljudstvo manj poje nego na Kranjskem in Stajerskem ter se vrh tega zelo oklepa nedomacih pesmi« (Murko 1929: 42). »Nedomacim « pesmim se slovenski zapisovalci v tej akciji vecinoma niso posvetili, ceprav so bila v izdanih Navodilih in vprasanjih, ki naj bi usmerjala delo zapisovalcev na terenu, neslovenskim pesmim namenjena posebna vprasanja. Selekcija zapisa pesmi tako postane pomemben element konstruiranja podobe tradicije, saj »taksna podoba scasoma postane kanonizirana, v bolj ali manj verni obliki prehaja v medije, poljudne publikacije, solske ucbenike in postaja celo del uradne kulturne politike ter narodove kolektivne zavesti« (Mojca Kovacic 2009: 143). Folklora (v pomenu ljudske duhovne kulture in njenih prezentacijskih oblik) je pogosto percepirana kot zrcalo preteklosti, folkoristi pa kot varuhi kolektivne identitete (prim. Carol Silverman 1989). Njihove interpretacije preteklosti se zrcalijo v oblikovanem kanonu ljudskih pesmi, ki je podobno kot nacionalna literatura razumljen kot posoda kulturnega spomina in sredstvo reprezentacije (ter celo dejavnik v procesu konstrukcije) nacionalne identitete. Vendar pa ze sam pojem kanona napotuje na premislek o dejavnikih reprezentacije in zastopnistva, o razlicnih interesih in strategijah (prim. Juvan 2011), ki vodijo do tega, da je dolocen korpus tekstov izbran in prezentiran kot (nacionalno) pomemben. Omenjeni procesi oblikovanja kanona in sama konstrukcija fenomena ljudske pesmi imajo svoje izvore v obnebju narodnoidentitetnih gibanj in kulturnega nacionalizma, ki se je siril po Evropi in pomembno vplival tudi na dogajanje na Slovenskem. Narodnoidentitetna gibanja so se namrec v veliki meri naslanjala na lokalne oblike kulture; po Miroslavu Hrochu (npr. 1968; 2000 idr.) zanimanje za vprasanja kulture ni bilo samo odsev politicnega aktivizma, pac pa se je navadno intenziviralo pred tem. Ta preokupacija z vprasanji kulture, znacilna za fazo A Hrochove opredelitve narodnoidentitetnih gibanj, je omogocila, da se je etnicna skupina lahko zacela samorazumevati kot politicni subjekt. Temu so sledile, po Hrochu, druzbene zahteve faze B in mnozicni odziv faze C, ki je predpostavljal siroko kulturno ozavescenost (Leerssen 2005: 9). Ali kakor je Hrochov model povzel Anthony D. Smith (1998: 56): »Najprej je majhen krog intelektualcev ponovno odkril »nacionalno « kulturo in zgodovino in oblikoval idejo o narodu (faza A). Nato je sledil kljucni proces diseminacije narodne ideje, ki so jo izvedli politicni agitatorji v rastocih mestih (faza B). Nazadnje je sledilo mnozicno gibanje (faza C)« (Leerssen 2005: 10). Ta kulturna ozavescenost je zadevala tako vprasanje jezika kot tradicij, na osnovi katerih so bile utemeljene politicne zahteve za avtonomne pravice etnicnih skupin. V etnicno mesanih ali mejnih podrocjih je to vodilo do tekmujocih in nasprotujocih si teritorialno avtonomisticnih zahtev (prim. Leerssen 2005: 16-17), kar je vidno tudi na primeru oblikovanja ljudske pesemske podobe Goriskih brd. Oblikovanje koncepta tradicije in folklore je bilo tako tesno povezano z idejo in izkusnjo modernosti. Koncepta imata svoje korenine v modernem zanimanju za objektifikacijo preteklosti in »ne-modernega« ter v dokumentiranju in ohranjanju dolocenih tipov komunikacije, odkritih v tej kulturni drugacnosti (Antonnen 2005: 13). Pri tem pa ni bilo jasno definirano, kdaj se je ta preteklost koncala (prim. Silverman 1989). Folkloristi so tako zbirali tradicionalne kulturne izraze med »ljudstvom « in jih prinesli v simbolicen center druzbe, v zgodovinske in etnografske institucije glavnih mest, ki so zasedale prominentna mesta v reprezentiranju narodove zgodovine in kulture (prim. Pertti J. Anttonen 2005: 88). Susan Steward (1991: 105) je to poimenovala artefaktualizacija ekspresivne kulture, ki iztrga tekst iz izvornega konteksta in favorizira dolocene zanre in vsebine (Bendix 1997: 48). S to artefaktualizacijo ekspresivne kulture (npr. pesmi in pripovedk) je bila s pomocjo retorike avtenticnosti posameznikova izkusnja prenesena in prevrscena v simbol naroda in njegove enotnosti (prim. Bendix 1997: 20); vendar pa ce »folklora pricuje za narod, pricuje za dolocen politicni konstrukt« (Anttonen 2005: 91). Folklora ne obstaja sama po sebi (per se), pac pa jo raziskovalec ustvari, ko dolocene kulturne izraze opredeli kot tradicionalne oz. folklorne (prim. Anttonen 2005: 57). Osnovo opredeljevanja je na Slovenskem predstavljal razlikovalni element, na podlagi cesar so bili definirani pozitivni pomeni dolocenih entitet. Tako so bile nekatere pesmi na podlagi izbranih kriterijev (anonimnosti avtorja, razsirjenosti, ustnega prenosa, variantnosti) in predvsem na razlikovanju od drugih (avtorskih, drugojezicnih, novih) oznacene kot ljudske pesmi. Prav to pa je ustvarjalo standardizacijo in izkljucitev stevilnih elementov, ki iz razlicnih razlogov niso bili sprejeti kot ljudski, ceprav so imeli pomembno mesto v zivljenju in pevskih praksah prebivalstva. Nastajajoca folkloristika je tako s transformacijo praks v izrocilo in z metonimizacijo tradicije v teku reprezentacij oblikovala »nacionalni kanon«, ki ga avtorizira »ljudstvo« in govori z glasom »naroda« (prim. Anttonen 2005: 88). Ta premisa herderjanskega nacionalizma, ki je pomembno vplival na oblikovanje folkloristike, vidi namrec narod utelesen (embodied) in uglasen (voiced) v tradicionalni kulturi, posebej v ljudskem pesnistvu (Anttonen 2005: 88). Ljudska pesem in sirse glasba sta tako presli od predstavljanja imanentnega jedra naroda k predstavljanju naroda samega (Philip V. Bohlman 2004: 86)