Izbor kratkih zgodb zadnjih dveh desetletij 20. stoletja z naslovom Cas kratke zgodbe (1998) je pomembno sooblikoval slovensko teoretsko zavest o kratki zgodbi, zato ga tule ne smemo spregledati. Tomo Virk sistematicno popise znacilnosti kratke zgodbe in jo teoretsko, zgodovinsko in duhovnozgodovinsko umesti v slovenski prostor ter dokaze, da razmaha te literarne vrste ne gre pripisovati »zgolj ameriskemu vplivu - tam pride do podobnega pojava v sedemdesetih in osemdesetih letih -, temvec brzkone tudi globljim okoliscinam, povezanim na eni strani z 'duhom casa', na drugi pa s posebnostjo literarne zvrsti, imenovane 'kratka zgodba'« (Virk 1998: 291). Poseze po italijanski, spanski, francoski, ruski, nemski (Ruth J. Kilchenmann, Erna Kritsch Neuse) in angloameriski (Poe, Cuddon) literarni teoriji in navaja, da se Kurzgeschichte in short story ne prekrivata povsem, saj nemska literarna veda locuje med novelo in kratko zgodbo, medtem ko ameriska govori predvsem o short story. (Virk 1998: 295) Problem vidi v tem, da nekateri angloameriski literarnovedni prirocniki shortstory razumejo sirse kot novelo (drugi17 spet ne). Sklene, da se zdi short story »himericna mesanica« (Virk 1998: 299) kratke zgodbe in novele, pri cemer se osredotoca tako na naratoloske znacilnosti obeh kratkih literarnih vrst, njun zgodovinski razvoj, zgradbo (zlasti zacetek in konec) kot tudi na duhovnozgodovinske okoliscine, ki naj bi botrovale dejstvu, da v kratki zgodbi »ni ne fabulativne ne 'metafizicne' zaokrozitve, temvec pogosto neka iracionalna nota. Kratka zgodba je zato praviloma bolj 'nihilisticna' zvrst kot novela« (prav tam). To v svojih raziskavah sodobne slovenske kratke proze potrjujeta tudi Alenka Zbogar (2006, 2009) in Blanka Bosnjak (2005): kratka zgodba je ocitno posebna kratka pripovedna vrsta, ki se je razvila iz dediscine short story E. A. Poeja in ki ustreza posebnim duhovnozgodovinskim okoliscinam postmodernega metafizicnega nihilizma in t. i. subjekta pogovarjanja, pasivnega subjekta, katerega edina akcija je pogovor. Alenka Zbogar izpelje primerjavo med kratkoproznim in romanesknim junakom: »Ce torej za romanesknega junaka velja, parafrazirajmo Dusana Pirjevca, da tik pred koncem potovanja spozna, katero pot bi moral ubrati, a je za to ze prepozno, pa subjekt kratke zgodbe vidi nesteto poti, ki se mu zdijo neskoncne. To ga najveckrat tako plasi, da se na potovanje sploh ne poda, ce pa se, mu to ne vlije novih spoznanj. Ne skusa resevati sveta, ker ve, da to ni mogoce, resiti skusa sebe, svoj zivljenjski vsakdan.« (Zbogar 2009: 541-42). Blanka Bosnjak v zgoraj omenjeni knjigi navaja, da je subjekt (akter) sodobne slovenske kratke proze koherenten, ce ima tradicionalno vlogo in je nosilec akcije, ali nekoherenten, tj. razprseni subjekt, kadar se pojavlja v postmodernisticnem, delno pa tudi v ultramodernisticnem tipu slovenske kratke proze (141-43). Blanka Bosnjak v monografiji Premiki v sodobni slovenski kratki prozi (2005) analizira dvesto kratkih pripovedi, ki so izsle po letu 1980. Analizirane zbirke izpod peresa tridesetih avtorjev skusa literarnostilno opredeliti, jih tipologizirati, dolociti znacilnosti narativnega sistema in vloge subjekta v obdobju postmoderne, opaza pa tudi posebnosti v analizirani produkciji, vezani na pravljicne in mitoloske elemente. Ze v izhodiscu potrjuje tezo, da je produkcija izjemno raznolika, neujemljiva v en sam model,7 in ugotavlja, da se v slovenski kratki prozi po letu 1980 pojavljata vsaj dve paradigmi: paradigma »novih literarnih usmeritev«, imenuje jo postmodernisticni tip kratke proze, ter paradigma »preteklih literarnih usmeritev (realizma, eksistencializma, modernizma)« (66-67), ki jo deli na ultramodernisticni, iracionalisticno-misticni in neorealisticni tip kratke proze, slednjega deli se na dva podtipa: minimalisticnega in posteksistencialisticnega. Tipologijo izdela na osnovi domacih teoreticnih izhodisc Franceta Bernika, Mirana Hladnika, Gregorja Kocijana, Janka Kosa, Matjaza Kmecla, Alenke Zbogar in Toma Virka, opira se na naslednja tuja imena: Vladimir Biti, Aleksander Flaker, Dominic Head, Charles E. May, Eleazar M.Meletinskij, Allan H. Pasco, Olga Scherer Virsky, Milivoj Solar, Franz K. Stanzel, Michael Lloyd Trussler, Lucy Ann Wilson. Vloge subjekta in naratoloske analize akterjev, fokalizatorjev in pripovedovalcevega sloga se loteva po zgledih Mieke Bal, Gérarda Genetta in Franza Stanzla. Vprasljiv se zdi pojem neorealizem, ki ga sicer uporablja Mitja Cander v antologiji O cem govoriva s podnaslovom Slovenska kratka proza 1990-2004 (2004),8 ki zajema pisce slovenske kratke proze, rojene po letu 1960, v poetiki katerih prepoznava neorealisticne znacilnosti.9 S pojmom neorealizem poimenuje sodobno slovensko kratko prozo, ki se izmika postmodernizmu in se priblizuje »postdokumentarnim elementom, ki naj podkrepijo vtis pristnosti« (360); v stroki sicer precej kritiziran pojem uporablja tudi Andreja Peric Jezernik (2011). Bosnjakova ga razume kot poseben tip, ki »na stilnem in snovno-tematskem nivoju se zmeraj ohranja pojmovanje realizma, za katerega je znacilno cim bolj realno predstavljanje stvarnosti, ki jo predstavlja tudi cim bolj avtenticna podoba druzbe, socialne stvarnosti, narave in vsakdanjega zivljenja« (2005: 89-90). Gre za besedila, v katerih so ohranjene ze uveljavljene postmodernisticne stilne znacilnosti, snovno in tematsko se nadgrajuje z neorealisticnimi orisi sodobnih urbanih okolij, kot alternativo neorealizmu pa ponudi pojem neoverizem. Andreji Peric Jezernik je neorealizem termin, ki se »zdi primernejsi za oznako minimalizma, saj predpona 'neo-' kaze na inovativnost te literarne usmeritve ... v kontekstu postmodernisticnega pluralizma termin 'neorealizem' razumemo kot oznako, pod katero se skrivajo razlicna razumevanja 'realisticnosti'.« (Peric Jezernik 2011: 63) Alojzija Zupan Sosic10 za sodobni slovenski roman namesto omenjenih pojmov predlaga oznako transrealizem:11 ta se naslanja na prejsnje realisticne smeri, dobiva pa nove razseznosti s prenovljenim polozajem literarnega subjekta, ki ga imenuje nova emocionalnost. 12