Prispevek obravnava značilnosti rabe slovenskega naj in ruskegapusť (пусть). V prvem delu je predstavljena klasifikacija zgradb, v katerih naj in pusť nastopata v členkovni funkciji. V obeh jezikih se členka uporabljata v zgradbah s tretjeosebno obliko povednega naklona, ki lahko izraža bodisi posredno pobudo bodisi pomene, ki so sorodni z velelnostjo (izrekanje želje, izražanje soglasja ali dovoljenja). Kot posebnost slovenskega naj izpostavljamo zgradbe s členkom in pogojnikom, ki lahko označujejo znižano stopnjo verjetnosti ali posredujejo informacijo iz tujega vira. V drugem delu obravnavamo rabo leksemov naj in pusť v vezniški funkciji. Ključna razlika med slovenskim leksemom naj in ruskim pust' je v tem, da se je naj gramatikaliziral v veznik, ki ob glagolih velevanja uvaja predmetne odvisnike. Glagoli velevanja imajo v ruščini druga dopolnila: nedoločnike ali stavke z veznikom čtoby (da bi).