Za sodobno humanistiko je znacilno, da poudarja vlogo jezika kot sistema znakov, ki omogoca ne le komuniciranje, razpravljanje, izrazanje mnenj, temvec prek rab, aktualizacij tega sistema vzpostavlja druzbene vezi, pripadnosti, identitete, oblikuje modele za pojmovanje sveta, prostora. Postrukturalisticni4 »jezikovni obrat«, ki je v humanistiki izpostavil ontolosko prvenstvo teksta in diskurza ter ju povezal z razmerji moci in strukturami vednosti, se v geografiji najjasneje kaze v metafori pokrajina je besedilo (Hoelscher 2009b). Razumevanje pokrajine kot besedila sicer samo na sebi ni iznajdba postmoderne geografije, saj je zaznamovalo ze nemsko Landschaftsgeographie in njeno hermenevticno razbiranje antropogenih sledi in objektivizacij druzbenosti v fizicnosti pokrajine, koreninilo pa je se v starejsem izrocilu krscansko-humanisticnega tolmacenja prostora v stari geografiji 19. stoletja (Hard 2008: 271-272, 279-284). Toda prvotno zgolj metaforicna analogija med tekstom in prostorom se je zdaj tako rekoc leksikalizirala in terminologizirala, s tem da je bila vpeljana v okviru razclenjenega lingvo-semioticnega pojmovnega instrumentarija, ki je preplavil postmoderno humanistiko. Na splosno lahko besedilo opredelimo kot komunikacijski pojav, ki nastane z uporabo jezikovnih znakov za predstavitev (reprezentacijo) neke vednosti, stalisca in/ali uresnicevanje nekega namena, cilja (Marko Juvan 2006: 120). Besedilo sestavljajo povedi in druge jezikovne prvine, ki so oblikovno in vsebinsko povezane ter soodvisne, tako da je besedilo zaokrozena celota. Ta celota predstavlja posebno raven pomena, to je smisel, ki ima med drugim posebno komunikacijsko vlogo. Tako besedilni smisel kakor omenjena vloga sta odvisna tudi od situacije oz. konteksta, v katerem besedilo nastane, polozaja, v katerem ga naslovnik sprejema, in intenc akterjev, ki elemente materialnega sveta - z njihovim razmejevanjem od okolja in vzpostavljanjem pomenotvornih razmerij med njimi - kot besedilo vzpostavijo ali dojamejo (Juvan 2006: 120-121). Besedilo je »pojav, ki je vseskozi vpet v proces pisanja, razumevanja, interpretiranja in reinterpretiranja konvencionalnih znakov« (Juvan 2006: 133), zato ni le kulturni izdelek, ampak tudi simbolni prostor, kjer socasno potekata dva procesa: predstavljanje sveta in druzbena interakcija. Besedilo je ne samo temeljna enota literature, ampak je, kot je opozoril Bahtin, »temeljna danost ... vsega humanisticno-filoloskega misljenja« (Bahtin 1999: 285), kar pomeni, da je humanisticnim znanstvenikom sodobna in pretekla kultura s svojimi praksami vred dostopna in pomenljiva samo prek tekstov (izjav), materializiranih v najrazlicnejsih oblikah; teksti kot izhodisce in glavni predmet humanistike pa so ne samo pisni ali ustni, temvec tudi nebesedni, denimo vedenje neke skupine v ritualih ali simbolna govorica arhitekture in urbanizma (prim. Juvan 2000: 7-14). Pojem tekst, razumljen v sirsem semioticnem pomenu, je mogoce prenesti na zivljenjski prostor in pokrajino, kolikor v njuni fizicnosti opazovalec prepozna znakovnost (znake, indekse, sledi, simptome itn.), prek katere lahko prostoru prisodi neki pomen, sporocilnost. Geografija je pri preucevanju prostora segla se po dveh literarnoteoretskih koncepcijah, povezanih s pojmom tekst. Konstitutivna lastnost tekstov je medbesedilnost, saj vsako besedilo vsebuje sledi drugih besedil in znakovnih sistemov kulture oz. se nanje nanasa, sklicuje, te predloge pa spet predpostavljajo, evocirajo in predelujejo nove in nove tekstualne plasti sodobnega in preteklega kulturnega prostora (prim. Juvan 2008). V luci pojma medbesedilnost lahko preucujemo slojevitost pejsaza ali mestnega tkiva, ki v sleherni sedanjosti nosi v sebi sporocila ostalin iz minulih dob naravne in kulturne zgodovine, pa tudi clovekovo orientacijo v prostoru ter njegovo kognitivno urejanje, clenjenje in opomenjanje neposrednega zivljenjskega okolja prek mentalnih podob in shem, spominsko akumuliranih z recepcijo mnogovrstnih, zlasti zanrsko ponovljivih besedilnih imaginacij prostora (Juvan 2006: 255-258). Drugi izraz, ki je pritegnil geografe, je diskurz, tj. raba jezika v konkretnih situacijah, v katere izjavljanje umesca svoje subjekte in vzpostavlja vezi z aktanti, ki so naslovniki izjave ali pa so z njo predstavljeni, predpostavljeni, zlasti kot nosilci predhodnih, naknadnih ali moznih izjav (prim. Juvan 2006: 47-51; Koron 2004/2005). V geografiji je diskurz razumljen kot niz reprezentacij, praks in predstav, ki oblikujejo pomene, jih povezujejo v omrezja in jih osmisljajo.