V prispevku predstavljamo analizo, pomen in vpliv tako imenovanega Viollet le Ducovega spomeniškovarstvenega pristopa k reševanju arhitekturnih spomenikov iz sredine 19. stoletja, do katerega so bili kritični njegovi sodobniki in tudi poznejših snovalci spomeniškovarstvenih načel. S študijo primera bomo poskušali dokazati odstopanja spomeniškega varstva v Sloveniji, zgodovinsko in strokovno zavezanega konservatorskim načelom dunajske šole. V praksi so bili zabeleženi – ne le po drugi svetovni vojni, ko so postali zaradi masovnih vojnih uničenj taki posegi aktualnejši, temveč tudi desetletja pozneje – številni postopki restavriranja arhitekturnih objektov, izvedeni v smislu Viollet-le-Ducovih pristopov. Raziskava je pokazala, da so rekonstrukcijski posegi, izvedeni zaradi različnih razlogov, vselej izraz zgodovinskega konteksta, v katerem so nastali.