Spomnim se ženske z bujnimi in neukrotljivimi kodri in pronicljivimi vprašanji, ki si je res vzela čas, da bi razumela, kaj se gremo in kakšne načrte imamo. Bila je soustanoviteljica društva za samopomoč v duševni stiski »Poglej!« in častna sodelavka The Centre of Excellence in Interdisciplinary Mental Health Univerze v Birminghamu (vodila jo je prof. Ann Davis). Ni bila solzava, čeprav je bilo nekaj poglavij v njenem življenju izjemno krutih; prav nasprotno, z nekakšno njej lastno skromnostjo, odprtostjo, dostopnostjo, vodnarsko duhovitostjo in občutkom za samoironijo je polagala pred nas življenjska dejstva, dogodke, razkritja in jih prepletla s svojo ljubeznijo do pripovedovanja zgodb kot sredstva, ki bi utegnil tudi nam pomagati razplesti kak nerazumljiv in zmeden material, kot se zdi včasih življenje, ali pa samo preživeti kak klavrn dan.