Prostorsko načrtovanje logističnih središč izhaja iz posebnih prostorskih in infrastrukturnih zahtev, ki jih pogojujeta obseg in želena pretočnost prometa. Prostorske in okoljske omejitve na običajnih pretovornih lokacijah silijo logistične dejavnosti v iskanje takšnih območij, ki omogočajo nemotene širitve in praktično neomejene prometne tokove. Posledica te težnje je suburbanizacija z vsemi prostorskimi in okoljskimi posledicami. Prispevek, v okviru zavedanja neponovljivosti posamezne lokacije, opozarja na pomen celovitosti in pravočasnosti prostorskega in okoljskega načrtovanja logističnih središč. V tem smislu se oblikovanje prostorskega koncepta, na jasnih prostorskih ciljih, transparentnih analitičnih izhodiščih in ustrezno prostorsko regulacijo, izkazuje kot zahteva prostorskega načrtovanja logističnih središč. Sočasno je, upoštevajoč zapletenost prostorskih ureditev, izpostavljen tudi pomen prostorske kohezije, ki se izraža kot prostorska identiteta, prostorska kakovost in prostorska učinkovitost.