Prispevek premišljuje emancipatorni potencial gibanj v vstajah 2012–2013, najbolj silovitih v zgodovini samostojne Slovenije. Ne glede na njihovo organizacijsko obliko (iniciativa, kolektiv, neformalno združenje, društvo, zavod, politična stranka …), čas nastanka ali številčnost je v središču predvsem njihovo razumevanje politike in potencial za razvoj strategij za politično delovanje. Pri tem avtorica izhajam iz temeljnega aksioma, da resen premislek o politiki nujno vključuje premislek o temeljni radikalni enakosti med ljudmi, to je politiki emancipacije, ki ji je inherentna egalitarna norma. Analiza temelji na intervjujih s sogovorniki iz 19 gibanj, aktivnih v času vstaj, in pokaže na nasprotja, ki so se vzpostavila med gibanji znotraj paradigme »možnega«, kjer je politika razumljena kot vladavina, in tista na področju »nemožnega«, to je izumljanja prostorov politike, ki bi temeljili na radikalni enakosti onkraj boja za oblast.