Osrednji cilj sodobnih psiholingvističnih raziskav sprotnega branja stavkov je odkrivanje, katere so glavne kognitivne omejitve pri uporabi skladenjskega znanja za dosego razumevanja. Ugotovljeno je bilo, da je lažje procesirati oziralne odvisnike, pri katerih je oziralno jedro povezano s skladenjskim mestom osebka, težje pa tiste, pri katerih je oziralno jedro povezano s skladenjskim mestom predmeta – hkrati pa je procesiranje sredinsko vstavljenih struktur težje od procesiranja desno vstavljenih. Obe razliki se očitno razkrijeta z metodo samotempiranega branja, pri katerem udeleženec na računalniškem zaslonu s pritiskanjem na tipko bere stavke besedo za besedo. S to študijo so razlike v procesiranju glede na vrsto in glede na mesto vstavljanja oziralnega odvisnika prvič obravnavane tudi v slovenščini.