Ekokritika se je kot posebna disciplina literarne vede uveljavila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja najprej v anglo-ameriškem prostoru in nato razširila po evropskih ter azijskih državah. Po začetni omejenosti na preučevanje podob in posameznih žanrov narave je v svoje raziskovalno področje vključila različne teoretske koncepte narave, odnose med kulturo in naravo ter človekom in okoljem oziroma književnost v celoti ter pomembno prispevala k spoznanju, da je človek določen ne le z družbenimi razmerji, marveč v enaki meri tudi z naravnim okoljem. Prispevek se osredinja na razvoj ekokritike, njena predmetna področja, vprašanja v zvezi z ekološko funkcijo književnosti in na posamezne prvine ekokrotoške analize književnega besedila.