Fizični opis: Foliji so velikosti 53,1 x 35,9 cm in so rahlo obrezani. Zapis v gotici je enokolonski, tinta je črna, incipiti, ekspliciti ter posamezne besede so zapisani v rdeči tinti. Na notranji strani platnice je ohranjen kolofon, v katerem preberemo, da je kodeks nastal leta 1347 na pobudo priorja Hermana. Na f. 2v je v vitičevju v lokih arkad moč razbrati ime Nikolaja, ki je bil eden od dveh ustvarjalcev kodeksa (imena drugega pisarja ne poznamo, v strokovni literaturi je znan z zasilnim imenom Bistrski pisar). Iz strukture in posameznih likovnih prvin je razvidno, da sta pisarja v osnovi delala po predlogi, ki je ok. 1180 nastala v stiškem skriptoriju (danes Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 650). Vezava (temno rjavo usnje s kovinskimi vogalniki čez leseno osnovo) je najbrž iz poznega 15. stoletja. Okras: Kodeks, ki spada med najbogateje okrašene srednjeveške rokopise na Slovenskem, ima ima razen poslikav na f. 2v in 3r. še 21 večjih slikarskih inicial (f. 9v, 16r, 22v, 28v, 36r, 40 r, 46r, 52 v, 56v, 65r, 71v, 77v, 83r, 90r, 98 v, 108r, 116r, 128r, 1364, 146v, 155r) in večje število manjših kaligrafskih inicial, izpisanih z rdečo tinto. Večina slikarskih inicial je delo t. i. Bistrskega pisarja, ki se odlikuje z elegantno potezo v nitasti dekoraciji črk. V iniciale, ki so praviloma izdelane v kombinaciji rdeče in modre barve, mojster občasno vpleta domišljijske živalske like ali človeške obraze. Pri oblikovanju vitičevja praviloma sledi stiški predlogi, ki jo preoblikuje in dopolnjuje z bolj sproščeno in razgibano gotsko potezo.Uvodna stran kodeksa (f. 2v) ima v tradiciji kanonskih lokov naslikane celostranske arhitekturne arkade z zlatimi in srebrnimi stebri, v katere je z zlatimi in srebrnimi uncialnimi črkami vpisano uvodno besedilo. Bazi prvih dveh stebrov stojita na zlatem levu in domišljijski različici kentavra, ki sta zapletena v divji spopad. Bazi preostalih dveh stebrov počivata na srebrnem enorogu (danes je srebro oksidirano v sivo barvo) z zlatim rogom ter fantastičnem demonskem bitju z zelenimi zmajevskimi nogami in repom, ki se prav tako bojujeta. Na levem in desnem robu so značilne gotske drolerije – vegetabilni okras s psi, ki lovijo lisice in zajce. Iluminator je pri izdelavi drolerij očitno nekoliko nevešče sledil zaenkrat neznani gotski predlogi iz druge četrtine 14. stoletja. V ikonografskem pogledu okras sledi enotni ideji boja dobrega z zlim oziroma kreposti s pregreho. Lev lahko ima v srednjeveški ikonografiji različne pomene, vendar v boju z demonskimi spakami, različnimi živalmi (denimo s kačo ali z mitološkimi bitji) pomeni zmago kreposti nad pregreho, krščanske vere nad krivoverstvom oziroma zmago Kristusa nad hudičem. Enak pomen ima boj enoroga z zmajsko pošastjo, saj enorog tradicionalno simbolizira Kristusa ali čistost (Castitas). Preganjanje zla ilustrirajo tudi psi, ki lovijo zajce in lisice. Pes v takšni vlogi namreč simbolizira čuječnost, krepost, pravovernost, medtem ko so zajci simbol pregrehe (zlasti nečistosti), lisice pa simbol krivoverstva in hinavščine. Na sosednji strani je velika slikana iniciala G s filigransko ornamentiko. Na dnu pergamentnega lista je medaljonski dedikacijski portret s sv. Avguštinom, pred katerim v skrajno nerodni zveriženi drži kleči bistriški prior Herman, ki je naročil izdelavo kodeksa. Podobo ovija vitica, ki se podaljša na obe strani, vanjo pa sta ujeti še dve goli moški figuri s pisarskima torbama ob pasu. Oblikovanje figur je v likovnem pogledu precej skromno in kljub temu, da je nastalo v času pozne gotike, kaže romanske slogovne značilnosti. Podoba sv. Avguština se celo neposredno naslanja na zgoraj omenjeni stiški rokopis, v katerem je ohranjen znamenit portret opata Folknanda. Nekoliko skromneje izvedeno podobo sv. Avguština (tokrat brez dodatnih figur) najdemo še na f. 56v. (Germ 2005, str. 67; gl. tudi: Kos-Stele 1931, str. 63-66; Golob 1995, str. 357.)