ALL libraries (COBIB.SI union bibliographic/catalogue database)
  • Poslanstvo in edukativni izzivi Abrahamove žene Sare : doktorska disertacija
    Stanonik, Miriam
    Sveto pismo je knjiga, ki je vedno aktualna, saj s svojimi sporočili in razglabljanji nikoli ne zastara. V njej lahko odkrivamo oblike komunikacije med Bogom in človekom in svetopisemskimi liki in se ... z njimi identificiramo. Z njimi delimo svoje dvome in strahove, upe in vero. »Svetopisemska pedagogika« nas uvaja v iskanje temeljnih sporočil bibličnih pripovedi, religioznih in človeških dimenzij, odpira nove perspektive in razsežnosti in uči iskreno verovati, s tem pa tudi živeti, delati in ljubiti. Odrešenjska razsežnost Svetega pisma se kaže v tem, da se vsaka, še tako zapletena zgodba dobro in spodbudno razplete. Sveto pismo je sad božansko-človeškega navdiha. In bolj kot se Sveto pismo uporablja v edukaciji, bolj dinamičen in bolj pozitiven je človeški razvoj. Krizne situacije, v katerih se znajdejo svetopisemski liki, služijo za snov, iz katere Höfer potegne vzporednice tudi za terapevtsko reševanje posameznikovih ali družinskih kriznih situacij. Bog prihaja človeku naproti kot vzgojitelj in tudi kot terapevt, ki prvi uporablja izkustvene metode učenja in človeku pošilja izzive, da ga postavijo v situacijo »tukaj in zdaj«. Božja pedagogika ima začetek v Božji ljubeči pobudi in se, kot sad milosti, nadaljuje s človekovim odgovorom nanjo. Bog nam vedno prihaja naproti in nas vabi. Bog se od Abrahama dalje vedno znova približuje človeku in ga kliče za svojega sodelavca. Z izkušnjo, preko izkustvenega učenja, preganja dvome in strahove. V izraelski družbi je imel vsak spol že od rojstva naprej določeno vlogo, ki jo je igral vse življenje. Glede na to vlogo, je potekala tudi vzgoja otrok. V šole niso hodili in so jih vzgajali doma. Dečke so vzgajali moški, za gospodarje, fizično močne in tehnično podkovane, da so lahko preživljali svojo družino. Deklice pa so vzgajale ženske za gospodinje, pomoč v kuhinji, pri pospravljanju, pri vzgajanju mlajših bratov in sester. Dekleta so dejansko že od »prvih korakov« poznale svojo vlogo in so se pripravljale na to, da bodo nekega dne postale žene in matere. Bodo varuhinje svojega ognjišča, otrok in družine. To jih bo v takratni družbi notranje izpolnilo in jim dalo javno veljavo. Družina je bila v izraelski družbi temelj izvoljenega ljudstva in iz nje je narod črpal svojo moč. V želji, da bi bila trajna, so jo posvetili z verskim obredom in razni zakoni so določali stopnje sorodstva, ki so še dopuščale sklenitev zveze. Običajna je bila monogamija, a poznamo primere, ko je zaradi nerodovitnega odnosa z ženo, ki ni dal potomcev, te dobil pri drugi ženi, priležnici ali celo dekli. Prav srečevanje z Abrahamovo in Sarino družino odpira vprašanja odnosov, vzgoje in življenja v družini brez otrok, z nezakonskim otrokom, odstira pa tudi pogled v življenje z enim zakonskim otrokom. Kljub dramatičnim trenutkom, in morda prav zaradi njih, Sara in Abraham predstavljata »živahno in trajno ljubezensko zgodbo« v Svetem pismu. Njuna vez je bila nezlomljiva, njuni življenji za vedno prepleteni. Ob tem ne moremo mimo poslanstva in edukativnih izzivov žene Sare. S svojimi dejanji in ob človeški nepotrpežljivost, je večkrat s svojimi ravnanji »prehitevala« Božji načrt. S svojo osebnostjo in lastnostmi pa Sara potrjuje, da je podoba izraelske žene, kot jih srečamo v Stari zavezi. Tudi v Božji pedagogiki je očitno imela posebno mesto, saj kot poseben nasvet odmeva verz iz 1 Mz 21,12, kjer Bog pove Abrahamu, naj posluša Saro, kar koli mu poreče. Izkaže se, da je nasvet praktičen in ga je Abraham tudi upošteval. In čeprav ima oče vodilni položaj v družini, mora upoštevati stališče glavne ženske akterke v družini, celo, kadar to ogroža njegovo svobodo pri zaščiti in vzgoji potomcev. Sara pa je najprej ob izsiljenem igranem materinstvu spoznavala, da sta za rodovitnost potrebna vera in zaupanje, saj je svoje poslanstvo – biti žena in mati – lahko realizirala šele v visoki starosti. Soočenje z drugostjo pa je bil zanjo izziv. A ko Abraham »odstavi« Saro, postavi na distanco tudi svoje potomstvo. Ko pa se končno oba srečata s starševstvom, se Bog odloči za preverjeno izkustveno metodo poučevanja in Abrahamu z uporabo bolečine pove, da kljub vsemu Izak ni njegov, je Božji otrok in ima tako pravico do samostojnega življenja, do lastnih vizij. Tako Abraham prečiščuje svojo vest in temeljne življenjske dileme rešuje s komunikacijo. Vse tri drže – biti žena, duhovna in biološka mati, ki jih srečamo pri Sari, se z dimenzijo materinstva združujejo v pedagoških poklicih. Pri empiričnem delu uporabljamo kvalitativno vsebinsko analizo podatkov polstrukturiranih intervjujev ter rezultatov ankete na ravni pilotske oz. nereprezentativne raziskave. Pri raziskovanju gre za poskus razumevanja doživljanj udeležencev učno-vzgojnega procesa. Na eni strani vzgojiteljev, na drugi strani vzgajanih ter v anketah udeleženci duhovnih in izobraževalnih programov, ki poznajo svetopisemsko ozadje odnosov, na katere so se nanašala vprašanja ankete. Svetopisemska žena Sara, ki je vedno v službi odnosov, je zanje pripravljena spreminjati svoj obraz. Pomembno je poudariti, da za tako dejanje potrebuje namig in spodbudo. Tudi zato Sara postane rodovitne šele, ko se ji v zakonu za odnos odpre tudi njen mož Abraham. Spreminjanje obraza je pravzaprav proces integracije, ko se naučimo sprejeti in ljubiti sebe, svojo družino na način, da »so naši« tudi s svojimi grešnimi in temnimi dimenzijami življenja. Bog po obdobju mehčanja in spreminjanja vedno nagradi in nam daje možnost novih začetkov.
    Type of material - dissertation ; adult, serious
    Publication and manufacture - Ljubljana : [M. Stanonik], 2024
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 185946627

    Link(s):

    Repository of the University of Ljubljana – RUL

Library/institution City Acronym For loan Other holdings
Theological Faculty, Ljubljana Ljubljana TEOFLJ reading room 1 cop.
loading ...
loading ...
loading ...

Shelf entry