ALL libraries (COBIB.SI union bibliographic/catalogue database)
  • Umetniški jezik
    Stanič, Tomo
    V uvodnem delu članka sta glede na siceršnjo problematičnost klasificiranja umetnosti predstavljena dva modusa gradnje in delovanja umetniškega dela – to sta reprezentacija in performativnost. ... Performativnost ni toliko predmet obravnave kot bolj negativ določitve polja raziskave. V nadaljevanju je pojem reprezentacije obravnavan predvsem z vidika jezika in komunikacije, kajti besedilo vztraja pri tezi, da vizualna reprezentacija ni nič drugega kot vizualni jezik – jezik je ena od osnovnih oblik reprezentacije in hkrati njeno vstopno polje. Vprašanje je torej, ali se lahko iz jezika nekaj naučimo o vizualni reprezentaciji? Ali obstaja nekaj takega kot »umetniški jezik« in ali je ta vprežen v tok namenske komunikacije? Odgovor, ki ga ponuja razvoj besedila, je sestavljen predvsem iz tega, da čeprav je vsaka umetniška reprezentacija jezikovna – ima strukturo jezika – pa ta reprezentacija nikakor ni v službi komunikacije, nasprotno, umetniški jezik vznika ravno na mestih, kjer komunikacija spodleti. Reprezentacija ni vizualna komunikacija. Za argumentacijo navedene pozicije se avtor sklicuje na različne primere: Jakobsonova poetska funkcija jezika, Lacanov jejezik in problem matema, Kleistovo postopno dovrševanje govora, Freudovo nezavedno in druge jezikovne figure. Če je reprezentacija res jezikovnega značaja, pomeni, da ni sestavljena zgolj iz strogih (lingvističnih, ali v našem primeru likovnih) pravil, temveč vključuje tudi same meje in odstopanja od teh pravil; tako tudi vsaka sistematizacija reprezentacije prej ali slej pokaže lastne omejitve. Jezik je tvorba številnih meja, ki so zanj konstitutivne. Pri jeziku reprezentacije je pogosto omenjena funkcionalnost kot zmožnost komunikacije, a povsem enako težo nosi pojem disfunkcionalnosti. V disfunkcionalnem jezik izraža lastno svojeglavost, a zaradi tega ni nič manj zgovoren, dejaven ali ustvarjalen. Treba se je zavedati dialektičnega obrata smisla – prav to, kar je na prvi pogled hiba govorice, njena nezmožnost, nenatančnost in nenehna spodletelost, jo šele zares odpira in ji daje neznansko moč, tako laži kot spekulacije, smiselnosti in nesmisla, poetičnosti in register resničnosti. Zaključna misel je naslednja: jezik ne opisuje sveta, temveč ga izreka in povsem enako velja za reprezentacijo. Reprezentacija ni sekundarnega značaja, ne podvaja sveta, ga ne zgolj upodablja, temveč ga soustvarja. Če vizualna reprezentacija ni nič drugega kot jezik, potem ne more preprosto biti podvojitev nečesa, imenovanje stvari, podoba sveta, temveč neka razdvojitev – v svet vnaša neki nemir.
    Source: Vizualna pismenost : teoretsko raziskovanje, razumevanje, ustvarjanje in interpretacija sodobnosti (Str. 92-121)
    Type of material - article, component part
    Publish date - 2024
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 190714371

    Link(s):

    https://www.aluo.uni-lj.si/zaloznistvo/vizualna-pismenost/
    Repository of the University of Ljubljana – RUL
    DOI

Shelf entry