ALL libraries (COBIB.SI union bibliographic/catalogue database)
  • Motiv smrti v poljski in španski srednjeveški literaturi : diplomsko delo
    Mavrič, Tončka
    Literarna ustvarjalnost na Poljskem in v Španiji je skozi stoletja ubirala drugačne poti, vendar kljub temu obstajajo neke skupne točke in literarna stičišča. Že v srednjeveških tekstih najdemo ... veliko podobnosti in ujemanj; eno od takšnih ujemanj je tudi motiv smrti, ki se ne uresniči le v poljski in španski literaturi, temveč se izredno pogosto pojavlja po celotni Evropi v skorajda vseh narodnih jezikih. Srednji vek pogosto povezujejo z mračnostjo, zastojem razvoja in stagnacijo, vendar pa takšne predstave niso upravičene. Začetek srednjega veka je resda povezan s padcem Zahodnorimskega imperija ter s propadom rimske kulture in tradicije, vendar pa se prav takrat razvoj Evrope kot jo poznamo danes šele začne. Današnja Evropa, s številnimi narodi, jeziki, književnosti in celo pisav, začne svojo osnovno podobo pridobivati prav v srednjem veku. Še pred propadom Zahodnorimskega imperija se začne širiti krščanska vera, ki srednjeveški Evropi omogoči razvoj, vzpostavi povezavo s svetom antične kulture, pripomore k ekonomskim in družbenim izboljšavam ter hkrati postane nosilec pismenosti. Srednji vek postane čas, poln sprememb in vzpostavljanja novega družbenega in filozofsko-miselnega reda, ki celotno Evropo združi v ideji universalizma in teocentrizma. Cerkvena organizacija skozi celoten srednji vek poleg vere širi tudi krščanske filozofske nauke ter s tem močno vpliva na razvoj srednjeveške miselnosti in literature. V srednjem veku pride do počasnega opuščanja latinskega jezika kot edinega pisanega jezika ter do postopnega oblikovanja in uveljavljanja literature v narodnih jezikih. V poljščini že v 13. stoletju nastane prva poljska pesnitev Bogurodzica, kot prvo literarno delo pa se v španski literaturi smatrajo harče (Jarchas) iz 10. oziroma 11. stoletja. Po drugi strani pa ravno vera in njeni filozofski kanoni na nek način ovirajo oziroma upočasnijo razvoj srednjeveške družbe. Skladno s krščansko idejo teocentrizma je v središču vsega Bog, ki je nad vsem in odgovoren za vse, po njegovi volji so bili ustvarjeni svet, človek in družbeni red. Prav ta ideja nekakšne usojenosti položaja in razmer ter nepremičnosti je v srednjem veku preprečevala kakršnokoli spremembo družbene organizacije ter izničila vsako možnost za upor. Družba je v srednjem veku bila organizirana v hierarhičnem fevdalnem sistemu, ki jo je v grobem delil na tri plasti: plemstvo, duhovščina in kmetje. Duhovščina in plemstvo oz. monarhija sta v rokah imela vse bogastvo, tako denarno kot tudi v obliki zemljišč, zato sta imeli največjo moč in oblast. Kmetje so bili najrevnejši sloj z najmanj pravicami. S ponovno vzpostavitvijo trgovskih in ekonomskih poti se postopoma začne razvijati še sloj buržoazije, ki se začne ukvarjati s trgovino in obrtjo ter tako pridobiva na bogastvu. Nastanek buržoazije nekoliko zamaje fevdalno ureditev, pokažejo se prva nesoglasja in nezadovoljstva z družbeno ureditvijo,ki pa se nikoli ne prelevijo v revolucijo. Veliko takšnih namigov in kritik zasledimo tudi v analiziranih delih, še posebej v delih Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią in La Danza de la muerte. Najostrejša kritika se v poznih srednjeveških tekstih navadno izraža predvsem proti plemstvu in proti duhovščini. Vendar pa socialna kritika in satira še zdaleč nista edina skupna točka izbranih tekstov. Teksti Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią, Skarga umierającego, La Danza de la muerte, Razonamiento con la muerte (Juana de Mena) ter Coplas a la muerte de su padre (Jorge Manrique) imajo veliko večji skupni imenovalec kot je kritika družbe - motiv smrti. Vsi izbrani teksti so bili zapisani v 15. stoletju, oba poljska teksta in španska La Danzade la muerte pa so v ustnem izročilu najbrž obstajali že prej. V začetnih stoletjih srednjega veka je motiv smrti sicer prisoten, vendar pa šele v 14. oziroma 15. stoletju pride v celotni Evropi do pravega razmaha del sto tematiko. Ta pojav je mogoče povezati z izrednimi razmerami, s katerimi se je soočala srednjeveška družba v 14. stoletju. V začetku 14. stoletja zaradi izrednih klimatskih razmer žito ne obrodi in celoten kontinent trpi za izjemno hudo lakoto. Samo nekaj desetletij kasneje se v Evropi pojavi kuga, ki že tako oslabljeno prebivalstvo dodatno prizadene in zaradi katere v nekaj letih umre tretjina Evropejcev. Smrt je postala vsakodnevna spremljevalka, na vsakem koraku je bilo mogoče videti mrtvece, kuga pa ni prizanašala nobenemu -ne bogatim ne revnim, ne starim in ne mladim, ne tujcu niti ljubljenim osebam. Prav to nenadno zdesetkanje prebivalstva, veliko število mrtvih, nepričakovanost in neizbežnost smrti botrujejo razmahu del s tem motivom. Kljub močni motivacijski povezavi med temi deli in veliko pandemijo pa dela o smrti pravzaprav ne govorijo o kugi, temveč o smrti kot izredno širokem motivu. V nekaterih tekstih sicer najdemo kratke opise znakov kuge (npr. v La Danza de la muerte), vendar je to bolj izjema kot pravilo. Srednjeveška dela z osrednjim motivom smrti se osredotočijo na pojav oziroma prikaz smrti, na človeško dojemanje le-te ter hkrati povežejo strah pred smrtjo z vrsto moralnih in didaktičnih sporočil, ki temeljijo na krščanski viziji sveta. Slika smrti je v teh tekstih skorajda neločljiva od filozofskih tokov in maksim srednjega veka, prav zato se za primerjavo in analizo pojavnih oblik motiva smrti to delo opira na številne reke, misli in filozofske resnice tistega časa. Spričo velikega strahu in negotovosti, ki jo je v Evropi sprožila kuga, so se pisci tekstov o smrti najprej morali soočiti z vprašanjem, kako smrt predstaviti bralcu oziroma občinstvu. Najbolj pogosta pesniška figura, ki jo avtorji uporabljajo, je personifikacija. Smrt kot govoreča oseba pravzaprav nastopa v vseh analiziranih delih, z izjemo Skarge umierającego. V La Danza de la muerte Smrt nagovori končnega naslovnika pesnitve (poslušalstvo) ter hkrati govori z vsako žrtvijo posebej, s svojo žrtvijo pa govori tudi v Coplas a la muerte de su padre. V Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią Smrt vzpostavi dialog z učenjakom Polikarpom, ki pa v tem primeru ni njena žrtev temveč samo sogovornik. Podoben dialog najdemo tudi v Razonamiento con la muerte. Kljub temu pa personifikacija ni edini način predstavitve smrti: v Coplas a la muerte de su padre najdemo številne metaforične opise življenja in smrti, Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią nam postreže z najbolj makabristično in najbolj plastično sliko smrti, v La Danza de la muerte se srečamo z opisi občutkov med umiranjem, s trenutkom ločitve duše od telesa pa nam smrt pokaže Skarga umierającego. V tej sliki ločitve duše in telesa se skriva eno izmed temeljnih krščanskih prepričanj - dvojnost človeka, ki je sestavljen iz materialnega telesa in nematerialne duše. Z dvojnostjo človeka je vsebinsko povezana tudi dvojnost življenja: prvo življenje je tostransko, materialno, drugo pa je posmrtno, duhovno. Z dualizmom je izredno zaznamovana prav zgoraj omenjena Skarga umierającego, posebnost pa je Coplas a la muerte de su padre, ki ob dvojnosti duše in telesa ter obstoju dveh življenj vpelje še idejo tretjega življenja - življenja slave in časti. Po krščanskem prepričanju po smrti človeka čaka sodba, prav strah pred to sodbo pa je bil navadno vzrok trpečega in mučnega umiranja. Da bi umirajočemu olajšali zadnje trenutke, nastane v tem obdobju veliko število del, ki smrtnike uči o dobrem umiranju, to so ti. artes moriendi, iz katerih kasneje nastanejo tudi artes bene vivendi. Ta dela združujejo veliko število napotkov in didaktičnih sporočil o tem, kako mora kristjan živeti, da bo mirno umrl. Za doseganje didaktičnega cilja se pogosto oprejo na moralno snov, ki v teh primerih zajame naštevanje slabih, grešnih strani življenja v kontrastu z dobrimi deli, hkrati pa poda tudi nasvet, kako lahko dušo rešimo pred večnim trpljenjem. Vsa izbrana dela si pravzaprav delijo veliko značilnosti teh artes v raznih oblikah. To je lahko preprosto naštevanje grehov in kazni, ki jih bo človek deležen po smrti kot npr. v La Danza de la muerte, lahko je čisto kratek in jedrnat opomin, s katerim se srečamo v Razonamiento con la muerte in Coplas a la muerte de su padre, lahko pa je tudi oblikovan v kontrastno slikanje dobrega ali slabega življenja menihov kot npr. v Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią. Najbolj popoln prikaz ars moriendi pa je izmed izbranih del Skarga umierającego, kjer poleg priznanja grešnih dejanj najdemo tudi boj med zlobnim in dobrim duhom (psihomahija) ter napotek, kako naj bi ravnali ob trenutku smrti, zaključi pa se z odrešitvijo grešnikove duše. V obdobju kuge so se ljudje nenadoma znašli pred velikim številom mrtvih, ki se je iz dneva v dan le večalo. Mnogi so se soočili s smrtjo svojih bližnjih, čeprav je niso niti najmanj pričakovali, smrt je vsakogar presenetila. Iz spoznanja neizbežnosti pred smrtjo in strahu pred njeno nepričakovanostjo se v srednjeveških delih vrine opomin človeku o njegovi umrljivosti ter neizbežnem iztekanju njegovega časa do smrti - to sta koncepta memento mori in tempus fugit. V delih se ta dva opomina različno izražata ter se pogosto vežeta na opomin o nepredvidljivosti smrti kot npr. v La Danza de la muerte. V Rozmowi Mistrza Polikarpa ze śmiercią je umrljivost podkrepljena z neizbežnostjo, izraža pa se v izredno naivnem poskusu podkupovanja Smrti. Jorge Manrique v Coplas a la muerte de su padre minljivosti doda melanholičen pridih, Skarga umierającego pa opomin o umrljivosti sintetizira v kratek stavek, ki pusti globok vtis. Velika morija kuge je pripomogla k vsesplošnemu zavedanju, da smrt ne prizanaša nobenemu, v smrti so vsi sloji izenačeni in bogat človek postane enak najbolj revnemu kmetu. Ta ideja enakosti, ki se v nalogi oblikuje pod geslom mors omnia adequat, je idejni temelj tekstov o smrti, vendar pa ni vedno jasno izražena. La Danza de la muerte je najbrž najbolj zgovoren primer te enakosti, saj se celoten mrtvaški ples pravzaprav vrti in oblikuje samo okoli ideji enakosti. V Razonamiento con la muerte se enakost izraža z naštevanjem poklicev ali družbenih položajev, v Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią tako z naštevanjem človeških lastnosti (mladost, starost, bolezen, zdravje ipd) kot tudi z naštevanjem družbenih plasti, hkrati pa srečamo tu tudi veliko posebnost, mors omnia adequat, ki se nanaša na živalski svet. Ob takem naštevanju poklicev in družbenih stanov za prikaz enakosti v smrti velja omeniti še čisto svojstveno figuro, na katero pogosto naletimo pri branju tekstov o smrti ti. ubi sunt. Ubi sunt je figura, ki kot odgovor na vprašanje kje so tisti, ki so pred nami živeli podaja seznam znanih zgodovinskih ali bibličnih oseb z namenom, da poudari človeško minljivost, majhnost in umrljivost. Ne glede na to, kako pomembni so bili našteti ljudje, je za njimi ostal le spomin. Z reduciranjem pomembnosti oseb, dejanj, dogodkov, imetja itd. pa se srečamo tudi pri ideji vanitas vanitatum (nečimrnost nečimrnosti), ki jo vsi izbrani teksti bolj ali manj eksplicitno izražajo. Koncept vanitas vanitatum predstavlja nepomembnost vseh materialnih in nematerialnih dosežkov človeškega življenja, najsi bo to znanje, čast, položaj ali bogastvo; v optiki in trenutku smrti so vse te stvari le nečimrnost. V Skargi umierającego se nečimrnost kaže skozi spoznanje o nepomembnosti truda, dela in pridobljenega bogastva; Rozmowa Mistrza Polikarpa ze śmiercią govori o oblekah in imetju, Coplas a la muerte de su padre pa se poleg bogastva dotakne tudi lepote in mladosti, ki sta prav tako nečimrnosti. Kot je mogoče razbrati iz tega krajšega povzetka, je motiv smrti v srednjeveški literaturi izredno širok in večplasten motiv, ki se opira na različne temelje in vzpostavlja globoke vezi z realijami tistega časa. Neizogibno je povezan z nekaterimi zgodovinskimi dogodki, z družbeno sestavo in organizacijo, s filozofskimi in teološkimi tokovi ter tudi s predhodno literarno ustvarjalnostjo. Ti osnovni koncepti so nujni za razumevanje celotnega spektra pojavnih oblik motiva smrti in vseh toposov, ki so s tem motivom povezani, najsi bo to preprosto vprašanje o izgledu smrti ali idejno bolj zahtevna uresničitev misli o nečimrnosti. Šele z razcepom motiva smrti na posamezne topose, literarne prijeme in pojavne oblike se lahko zavedamo kompleksnosti motiva in pomembnosti, ki jo je v družbi konec srednjega veka imel pojav smrti ter teksti, ki so o njej govorili.
    Type of material - undergraduate thesis
    Publication and manufacture - Ljubljana : [T. Mavrič], 2012
    Language - slovenian
    COBISS.SI-ID - 50562914

Library/institution City Acronym For loan Other holdings
Faculty of Arts, Central Humanities Library, Lj. Ljubljana FFLJ reading room 2 cop.
not for loan 1 cop.
loading ...
loading ...
loading ...

Shelf entry