V prvem desetletju 21. stoletja se je območje pod vrhom Bjelašnice, ene izmed štirih gora v okolici Sarajeva, ki so bile leta 1984 prizorišče zimskih olimpijskih iger, začelo hitro urbanizirati. Da bi to območje spremenili v sodobno letovišče, so bili tam zgrajeni novi hoteli in stanovanjski objekti, čeprav brez skupne oblikovalske vizije in ob precejšnjem neodobravanju prebivalcev. Avtorici sta v članku proučevali razvoj gorskega letovišča Babin Do pod vrhom Bjelašnice in ga primerjali z razvojem podobnih zimskih letovišč v Franciji. Za študijo primera sta izbrali francoski gorski letovišči Flaine in Les Arcs, ki so ju v šestdesetih letih 20. stoletja v okviru vladnega programa Plan Neige zasnovali ugledni arhitekti, od takrat pa sta se že precej spremenili in povečali. Njuni izsledki so po kazali nekatere podobnosti v urbanističnem načrtovanju in arhitekturi Babinega Doja ter proučevanih francoskih letovišč, čeprav je med njimi šestdeset let razlike. Nekatere stavbe v Babinem Doju ustvarjajo prijetno gorsko letoviško ozračje, ker pa za to območje ni regulacijskega načrta in je zato natrpano z nastanitvenimi objekti, hkrati pa nima dovolj skupnih javnih prostorov in storitev, ki bi privabljale obiskovalce vse leto, tega gorskega letovišča ne moremo obravnavati kot primer uspešnega prostorskega razvoja. Treba bi bilo čim bolj zmanjšati nadaljnje škodljive vplive na naravno okolje, človekovi posegi v naravo pa bi morali biti bolj premišljeni in trajnostno usmerjeni.