VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Ne delam umetnosti. Delam stvari. Delam stvari, da bi bolje služil poeziji. : pregled pesniškega opusa Jeana Vodaina : magistrska naloga
    Ferlež, Urh
    Magistrsko delo analizira pesniško delo vsestranskega slovensko-francoskega umetnika Vladimirja Kaučiča - Jeana Vodaina (1921-2006). Ker je njegov opus obširen in raznolik, sem ga razdelil na ... zgodnje, zrelo in pozno obdobje. Zgodnje obdobje obsega šest pesniških zbirk (Rose et Noir, Le Toron Noir, A travers la Lucarne, L'Arbre Retrouvé, Le Jour se Fera, Pas de Pitié pour les Feuilles Mortes) in pesmi, ki so izšle v literarnih revijah v obdobju od 1945 do 1955. Obdobje je zamejeno z izdajo prve pesniške zbirke in začetkom izdajanja literarne revije Dire. Večina pesmi tega dela opusa je shematična, mestoma bi jim lahko očitali neizvirnost in repetitivnost. Le občasno je uspelo Vodainu v zgodnjem obdobju preseči te okvirje. Ustvaril je posamezne nadpovprečne pesmi. To se z zbirko Pas de pitié pour les feuilles mortes spremeni. Zbirka pomeni mejnik na pesnikovi umetniški poti in je kvalitetnejša ter izvirnejša od prejšnjih del. Vodaine je z naslonitvijo na Verlaina in z opevanjem tegob modernega ter delavskega življenja uspel speti tradicijo z moderno poezijo. Kvaliteti njegovega dela do 1955 sta jezikovna izurjenost in spretno vključevanje delavske tematike v poezijo, ki je sicer povsem lirična s potezami romantike. Pogoste teme v tem obdobju so narava, Bog, menjavanje letnih časov in Lorena. V zrelem pesniškem opusu Jeana Vodaina sem analiziral pet pesniških zbirk in pesmi, ki so izšle v literarnih revijah med 1955 in 1984. To je obdobje, v katerem je izdajal revijo Dire. V tem času je njegov pesniški izraz dozorel, zato so pesmi izvirnejše in kvalitetnejše od tistih v zgodnjem obdobju. Poleg izvirne poezije je v pesniških zbirkah objavljal dobršen del starejših, navadno nekoliko spremenjenih ali dopolnjenih pesmi. V zbirki Le Bon Dieu à Crédit (1955) prevladuje tip pesmi, v katerih obupani lirski subjekt toži nad svetom, življenjem, razmišlja o smrti in izgubljenem otroštvu. Bog v teh pesmih ni več upanje in ljubezen kot v zgodnjem obdobju, temveč neka oddaljena entiteta, ki jo lirski subjekt občasno nagovarja ironično. Podoben tip pesmi se pojavlja tudi v ostalih zbirkah, čeprav je vedno redkejši. Prevladujoč je še v zbirki Les Pauvres Heures (1957). V zrelem obdobju je ena pomembnejših tem opisovanje duševnih stisk tovarniških delavcev, v omenjeni zbirki se temu pridruži še kritika sodobnega sveta in napredka. Ostajajo motivi iz domače Lorene, prvič pa se v poeziji navezuje na motive iz svoje rojstne dežele, Slovenije. Njegov dvojni odnos do lorenske dežele je osrednja tema zbirke Les Chants de Yutz (1961). To je siva dežela, katere veduto sestavljajo tovarne, rudniki in plavži in kjer je smrt prisotna na vsakem koraku. Po drugi strani je to kraj otroštva in mladosti, lepih spominov, v katerih se lirski subjekt večkrat izgubi. V Petits Agglos de Mots Périmés (1972) postane pesnik, ki je sicer ves čas opozarjal na položaj delavcev, bolj angažiran, iz zasanjanih lirskih pesmi se premakne k močnejšim besedam, prav tako se pojavi nekaj erotičnih motivov. Nekaj je pesmi, ki opisujejo uničenje, kritizirajo vojno in razgaljajo njene posledice. S to zbirko je pesnik dokončno prelomil s čustveno liriko prejšnjih zbirk, njegove pesmi dobijo sodobnejšo podobo in nove motive. Najobširnejša zbirka tega obdobja je Sérénade pour un Chien Endormi (1979). Tematsko je zelo raznolika, nekaj je spet pesmi resigniranega lirskega subjekta, nekaj o Loreni in delavstvu. Izvirno skupino sestavljajo pesmi, povezane z motivi železnice, predvsem nesreče na železniških gradbiščih. Nekaj pesmih že nakazuje pomembno temo poznega obdobja, to je življenje v mestu. Gre za široko paleto mestnih motivov: od lepote starih ulic do narkomanov in policijskega nasilja. Mnogo pesmi zbirke ima družbenokritično noto, pri izbiri motivov je avtor večkrat segel po svojem življenju in izseljenski zgodbi svoje družine. Nekaj pesmi je pesnik objavil v literarnih revijah, predvsem v tistih, ki jih je izdajal sam (Poésie avec nous, Courrier de poésie, La Tour aux Puces). Pozno obdobje je zamejeno z letnicama 1984, ko je Vodaine prenehal z izdajanjem revije Dire, in 2006, ko je umrl. Iz tega obdobja sem analiziral dve obsežni pesniški zbirki. Prva je Maixines. Zbirka je poklon mestu Metz, o katerem govori dobršen del pesmi. Pesnik se je večkrat naslanjal na zgodovino ter sodobno življenje mesta in osebnosti, povezane z njim. Poezija v poznem obdobju postane manj hermetična kot v zrelem obdobju. Njegova zadnja pesniška zbirka Quatre photos du profil droit (1996) vsebuje različne pesmi z motivi, ki jih najdemo v vseh prejšnjih pesniških zbirkah (smrt, industrija), posebna pa je zaradi ludističnih pesmi, ki spominjajo na poezijo umetniškega gibanja Oulipo. Jean Vodaine je poezijo tudi prevajal, skupaj z Venom Pilonom sta izdala zbirko prevodov slovenske poezije Œillets rouges pour Paris (1970).
    Vrsta gradiva - magistrsko delo ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - [Ljubljana : U. Ferlež], 2022
    Jezik - slovenski, francoski
    COBISS.SI-ID - 161810435

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana Ljubljana FFLJ v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico