VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Etična razsežnost medosebnih odnosov v luči personalistične etike Karola Wojtyłe in Teologije telesa Janeza Pavla II. : doktorska disertacija
    Perčič, Martin
    V doktorski disertaciji z naslovom Etična razsežnost medosebnih odnosov v luči personalistične etike Karola Wojtyłe in Teologije telesa Janeza Pavla II. obravnavamo razumevanje prepleta antropologije ... in etike, kot ga Karol Wojtyła oziroma Janez Pavel II. razvija v svoji personalistični antropologiji in etiki ter Teologiji telesa. Predstavili smo kontekst, v katerem se je oblikovala filozofija in teologija Karola Wojtyłe oziroma Janeza Pavla II. Obširneje smo predstavili njegovo srečanje z Janezom od Križa (1542–1591), ki je zaznamovalo nadaljevanje njegovega študija. Pri tem smo se osredotočili na njegovo disertacijo, v kateri je obravnaval dela Janeza od Križa. Nadalje smo orisali sodobno filozofsko percepcijo človeka, ki je prav tako zaznamovala Wojtyłovo misel; pri tem smo izpostavili Francisa Bacona (1561–1626) in Renéja Descartesa (1596–1650) ter podrobneje Immanuela Kanta (1724–1804) in Maxa Schelerja (1874–1928), ki sta svojo misel oblikovala na temelju sodobnih filozofskih premis, ki so vplivale na sodobno percepcijo človeka. Zatem smo se osredotočili tudi na srednjeveškega misleca Tomaža Akvinskega (1225–1274), ki je pomembno vplival na razvoj sholastične filozofije in teologije ter s tem na razvoj Wojtyłove filozofske in teološke misli. Z analizo filozofskih in teoloških tokov smo izpostavili vire, ki so vplivali na oblikovanje specifične filozofije Karola Wojtyłe, ki je analiziral in medsebojno povezoval različne filozofske koncepte, pri tem pa se še posebej osredotočil na človeka kot osebo in s tem povezano etičnost človeškega delovanja. Njegova želja, da bi s pomočjo filozofije spoznaval in razumeval globine človeške osebe, je jasno razvidna iz njegovih filozofskih del, v katerih sta v samem osrčju antropologija in etika. V filozofiji je videl možnost razumevanja in racionalne potrditve človeške eksistence, kar je omogočalo poglobljeno razumevanje specifičnosti človeške osebe. S proučevanjem Wojtyłovih filozofskih del smo pokazali, na kakšen način integrira klasične ontološke kategorije in fenomenološko metodo. Integracija teh dveh metodoloških pristopov je namreč prispevala k integracijskemu pogledu na antropologijo in etiko, kar je po Wojtyłu ključno za razumevanje kompleksne resničnosti človeškega življenja. Wojtyła namreč nasprotuje možnosti ločitve antropologije in etike na dve povsem ločeni področji, ne nasprotuje pa možnosti, da se v specifičnih okoliščinah bolj osredotočimo na eno področje kot na drugo. Prav zato je antropologija pomembna za celosten pogled na vsebino in metodo etike. Zatem smo raziskali, na kakšen način Wojtyła utemeljuje moralno teorijo, ki je v osnovi kritika Schelerjeve in Kantove etike ter sprejemanje tomistične filozofije. Najprej smo obravnavali vprašanje človeka v svetu dobrega in vrednot. Nato smo pogledali, na kakšen način je povezana normativnost etike in odgovornost osebe; zatem smo pogledali, kako obravnava povezanost med dolžnostmi in vrednotami ter normo moralnosti in personalistično normo. Izpostavili smo sintezo naravnega prava in personalistične norme, ki jo Janez Pavel II. oblikuje v encikliki Veritatis splendor. V tem kontekstu smo predstavili tudi Wojtyłovo percepcijo ljubezni v povezavi z dostojanstvom človeka kot osebe. Wojtyła namreč pravi, da mora biti medosebni odnos nenehno potrjevanje dostojanstva osebe ali pa se spremeni v utilitaristično izkoriščanje. Prav to je tudi izhodišče njegove teološke antropologije v Teologiji telesa, v kateri papež pod teološkim vidikom obravnava človeka kot osebo. Preko poglobljene hermenevtične analize Teologije telesa smo raziskovali, v kakšni meri je teološka antropologija v kontinuiteti z njegovo filozofsko antropologijo. Pokazali smo, da Janez Pavel II. obravnava človeka kot podobo in podobnost Boga ter v tej perspektivi pokaže, kakšen je pomen telesa v izvornem, tj. stvarjenjskem in zgodovinskem stanju, kar naredi preko analize Visoke pesmi in Tobita. Pri tem še posebej izpostavi medosebno darovanje samega sebe, kar je osrednja ideja v krščanskem moralnem etosu, ki poudarja pomen daritve in požrtvovalne ljubezni po vzoru Jezusa Kristusa, saj ljubezen ni osredotočena na samozadovoljevanje, ampak na nesebičnost, dajanje samega sebe brez pričakovanja povračila. V kontekstu moralne teologije medosebno darovanje samega sebe vključuje negovanje odnosov z drugimi, ki temeljijo na ljubezni, sočutju in služenju. Posebno pozornost pri našem raziskovanju smo posvetili konceptu darovanjske ljubezni, ki ga je Janez Pavel II. razvijal v katehezah Teologije telesa, ki je po naših dognanjih utemeljen na filozofski antropologiji in etiki Karola Wojtyłe. Na nedvoumen način smo pokazali na kontinuiteto med filozofijo Karola Wojtyłe in Teologijo telesa Janeza Pavla II. ter ovrednotili njegov prispevek k adekvatnemu razumevanju osebe, medosebnih odnosov in pomena osebne moralnosti.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [M. Perčič], 2024
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 183589379

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
Teološka fakulteta, Ljubljana Ljubljana TEOFLJ v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico