VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Vzpostavitev varne navezanosti v rejniških in posvojiteljskih družinah : doktorska disertacija
    Ješe, Uršula
    Doktorska disertacija obravnava navezanost v rejniških in posvojiteljskih družinah. V teoretičnem uvodu je predstavljen pregled pomembne literature in raziskav, ki obravnavajo področje navezanosti, ... posvojitev, rejništva, terapevtske obravnave rejniških in posvojiteljskih družin ter dinamike starševstva in stresa v rejniških in posvojiteljskih družinah. V prvem delu teoretičnega uvoda smo poudarili pomen odprtega koncepta posvojitve, odprtega pogovora o neplodnosti, pomen osredotočenosti na otroka ter pomen topline, doslednosti, prilagodljivosti, trdnosti, smisla za humor in sposobnosti razmišljanja o težavah in njihovem izvoru za uspešno namestitev otrok v rejništvo in posvojitev. Poudarili smo, da so stiki z biološkimi starši eden najpomembnejših vidikov, ki ga je treba upoštevati pri namestitvi otroka v rejniško ali posvojiteljsko družino. Nadalje smo se dotaknili navezanosti otrok v rejniških in posvojiteljskih družinah, kjer smo poudarili, da imajo otroci v rejništvu ali posvojitvi zgodovino razvojne travme (predvsem travme, ki temelji na navezanosti), kar se kaže v eksternalizaciji in internalizaciji problemov. Osredotočili smo se na glavne dejavnike, ki vplivajo na to, ali bo otrok lahko oblikoval varno navezanost. Ti dejavniki so: starost ob namestitvi, dolžina namestitve, genetski dejavniki in spol, posvojitev in rejništvo, stiki z biološkimi starši, ustrezna priprava na rejništvo in okolje, število otrok v rejniški ali posvojiteljski družini ter rejniški in posvojiteljski starši. Vzpostavitev varne navezanosti je izrednega pomena, saj v rejniških in posvojiteljskih družinah zmanjšuje tveganje za prekinitve v namestitvi, ponovne ločitve, izgube in razvoj nadaljnjih psihosocialnih težavah ter vključuje izboljšan socialni, čustveni in kognitivni razvoj. V drugem delu teoretičnega uvoda smo podrobneje opisali terapevtsko obravnavo otrok v rejniških in posvojiteljskih družinah, kjer smo predstavili družinsko psihoterapijo, ki temelji na navezanosti. Podrobneje smo si ogledali dva terapevtska pristopa, in sicer relacijsko družinsko terapijo ter diadično razvojno psihoterapijo. Spoznali smo pomen varnosti, telesa in nevrobiologije v terapevtskem prostoru ter obravnavali duhovno dimenzijo terapevtskega procesa rejniških in posvojiteljskih družin. Tretji del teoretičnega uvoda je namenjen predstavitvi starševstva v rejniških in posvojiteljskih družinah. Rejništvo in posvojitev družino postavljata pred veliko izzivov, med katerimi smo izpostavili nekaj bistvenih: vzdrževanje meja in integritete kot družinska enota; komunikacija znotraj družine; spopadanje z negotovostjo in problematično vedenje otroka. Vsi izzivi rejniških in posvojiteljskih družin so v veliki meri povezani s posledicami težke preteklosti, ki pri otrocih in mladostnikih segajo na področja pomanjkanje zaupanja v druge, strahu pred tesnimi odnosi ter dvomov o lastnem občutku vrednosti in ljubezni. Nadalje smo se osredotočili na obnašanje otrok in mladostnikov v rejniških in posvojiteljskih družinah, zablokirano zaupanje, strah pred intersubjektivnostjo, sram in zablokirano skrb. Prikazali smo, da se posvojiteljski in rejniški starši pri starševstvu soočajo z višjim stresom kot biološki starši, saj imajo dodatne stresorje, ki so povezani s procesom priprav na posvojitev in rejništvo, običajno nenadnim prihodom otroka v družino, vzpostavitvijo stika z otrokom in otrokovo osebno zgodovino ter soočanjem z okolico in predhodno izkušnjo izgube (neplodnost). Stres lahko vpliva na sposobnost zaznavanja in odzivanja na signale navezanosti otrok in sposobnost refleksije, zato je odpornost na stres pomembna kakovost, ki jo je treba upoštevati pri bodočih rejniških ali posvojiteljskih starših. Teoretični uvod smo zaključili s poglavjem o terapevtskem starševstvu, kjer smo spoznali izsledke raziskav tujih avtorjev o načelih terapevtskega starševstva, pri katerem je zelo pomembna osredotočenost na odnos, ustrezna raven strukture, nadzora, sočutja in topline, odgovornost za odnos, zavestno starševstvo, skrb zase in skupinska podpora rejniškim in posvojiteljskim staršem. Empirični del je sestavljen iz treh delov. Prikazali smo pot spremembe na področju navezanosti pri otrocih in mladostnikih v rejništvu in posvojitvi in na področju stresa pri rejniških in posvojiteljskih starših. V ta namen smo v prvem delu empiričnega dela najprej na manjšem vzorcu (9 strokovnjakov, 30 rejniških staršev in 14 otrok in mladostnikov v rejništvu) skušali ugotoviti, kakšne so po mnenju otrok in mladostnikov v rejništvu, rejniških staršev in strokovnjakov potrebne spremembe v sistemu rejništva v Sloveniji. Med potencialna področja, ki bi morala biti deležna sprememb, smo tako uvrstili področje priprav rejniških staršev na rejništvo (starši so pogrešali predvsem raznolikost) in področje strokovne podpore rejniškim staršem med rejništvom (starši so v veliki meri prepuščeni samim sebi in pogrešajo oporo). Kot največji izziv so sodelujoči v raziskavi opisali obnašanje otrok v rejništvu in stike z biološkimi starši, kjer ima večina udeleženih slabe izkušnje in si želijo sprememb. Poleg tega imajo slabe izkušnje tudi z odzivi okolice, dolgotrajnimi rejništvi in prehodom mladostnikov v samostojnost. Strokovni delavci pa potrebne spremembe vidijo v zmanjšanju normativov in povečanju strokovnosti. Nato smo v drugem delu poskušali pridobiti poglobljen vpogled v to, kako otroci in mladostniki v rejništvu in posvojitvi doživljajo in dojemajo odnose z rejniškimi in posvojiteljskimi starši, ugotoviti, s kakšno stopnjo stresa se soočajo rejniški in posvojiteljski starši ter doseči in opisati spremembo na področju navezanosti in stresa v rejniškem in posvojiteljskem sistemu v relacijski družinski terapiji in diadično razvojni psihoterapiji. Skozi terapevtska pristopa diadične razvojne psihoterapije in relacijske družinske terapije smo spremljali šest rejniških in dve posvojiteljski družini. Vprašalnik PSI-SF, ki meri stres na treh področjih odnosa med skrbnikom in otrokom ((1) starševska stiska; (2) disfunkcionalna interakcija med staršem in otrokom; in (3) težaven otrok), je na začetku procesa pri rejniških in posvojiteljskih starših pokazal visoko raven skupnega stresa z vrednostjo M = 83,88 in SD = 24,68. Skupna ocena na koncu procesa je bila M = 74,25 in SD = 19,38. Opazili smo, da se je skupni starševski stres na koncu procesa zmanjšal, prav tako so se zmanjšale tudi vrednost starševske stiske, diskfunkcionalne interakcije med staršem in otrokom ter ocena težavnosti otroka, vendar razlike pred in po procesu niso bile statistično pomembne. V tem delu raziskave smo tudi merili navezanost otrok in mladostnikov na rejniške/posvojiteljske matere in rejniške/posvojiteljske očete na začetku in na koncu procesa. Razlike med aritmetičnimi sredinami skupin so na obeh dimenzijah za očete in matere statistično pomembne na ravni p < 0,01. Otroci in mladostniki so imeli po procesu varnejšo navezanost tako na rejniške/posvojiteljske očete kot tudi na matere. V terapevtskem procesu so se pojavljale teme, ki so bile povezane z biološkimi starši, težavami z obnašanjem ter težavami pri odnosih z rejniškimi/posvojiteljskimi starši in sovrstniki. Za obrambnimi vedenji, ki so bila prisotna pri vseh otrocih in mladostnikih, je bilo pri otrocih in mladostnikih v času terapevtskega procesa opaziti mnogo sramu in strahu, pozneje pa tudi žalosti. V terapevtskem procesu je bilo posebno mesto namenjeno radovednosti, sprejemanju, sočutju in igrivosti. Ključnega pomena za otroke in mladostnike je, da lahko oblikujejo in najdejo pomen svojega življenja, pri čemer jim rejniški in posvojiteljski starši lahko pomagajo, vendar se med procesom pokazala kompleksnost in globina oškodovanosti otrok in mladostnikov v rejniških in posvojiteljskih družinah. Rejniški in posvojiteljski starši niso prišli do popolnega sprejemanja otrokovega notranjega sveta in do razvoja sočutja do otrok. V tretjem delu raziskave smo poskušali opisati odzive dvanajstih rejniških in posvojiteljskih staršev na program skupinske psihoterapije, ki temelji na modelu diadično razvojne psihoterapije in relacijske družinske terapije, ter odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kako se na program skupinske psihoterapije, oblikovane po modelu diadično razvojne psihoterapije in relacijske družinske terapije, odzivajo starši. Prek rezultatov vprašalnika CQ, ki so ga rejniški in posvojiteljski starši rešili na začetku in na koncu skupinskega procesa, smo želeli pokazati, do kakšnih sprememb pride na podlagi skupinskega procesa na štirih področjih: (a) starševske spretnosti in razumevanje otrok; (b) odnos med starši in otroci v rejništvu/posvojitvi; (c) otrokova odzivnost na skrb; in (č) stabilnost namestitve. Rezultati tega dela raziskave so na dveh izmed štirih poddimenzij ter na skupni vsoti poddimenzij statistično pomembni na ravni p < 0,05, in sicer na poddimenziji odzivnost otroka na skrb ter na poddimenziji starševske spretnosti in razumevanje. Starševske dotlejšnje izkušnje z otrokom so se dotikale predvsem osredotočenosti na težave v vedenju. Vedenja navezanosti, ki so jih starši opažali pri svojih otrocih, so segala od hitre vzpostavitve stika s tujci, klicanja staršev po imenu, močne otrokove skrbi, vodljivosti ob sovrstnikih, močne kontrole, t. i. zlimanosti in umikanja ob stiskah do velikih težav pri vsakodnevnih rutinah, kot sta hranjenje in uspavanje. Terapevtski program opozarja tudi, kako pomembno je, da rejniški in posvojiteljski starši ne pozabijo nase in na svojo osebnostno rast. Starši so po lastnih besedah v skupini pridobili veliko uporabnih in zanimivih znanj, naučili so se vživljanja v otrokov svet, prijaznejšega in za starše manj stresnega odzivanja na težavne situacije, v odnosu z otrokom so se naučili bolje prisluhniti, okrepili pa so se tudi pri postavljanju meja in pravil. Obenem sta se povečala medsebojno razumevanje in sposobnost spoprijemanja s težavami. Vpliv skupine so videli tudi v odpiranju novih pogledov na rejništvo, na otroka in na starševstvo, novih starševskih veščin pa so se učili tudi drug ob drugem. Glavni namen pričujočega doktorskega dela je bil raziskati spremembe, ki smo jih vpeljali v sistem rejništva in posvojitve, vplivajo na področje navezanosti pri otrocih v rejništvu in posvojitvi in na področje doživljanja stresa pri rejniških in posvojiteljskih starših. Pokazali smo, da je spremembe težko doseči in da je pot do varnejše navezanosti proces.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [U. Ješe], 2024
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 188980739

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
Teološka fakulteta, Ljubljana Ljubljana TEOFLJ v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico