VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Differentiated instruction in developing writing skills of year 7 English as a foreign language learners [Elektronski vir] = Diferenciacija pouka pri razvijanju pisne spretnosti učencev angleščine kot tujega jezika v 7. razredu : doktorska disertacija
    Thaqi Jashari, Lisjeta
    Učenje novega jezika zahteva čas in predanost. Ta cilj pa je za učence angleščine kot tujega jezika (ATJ) zahteven, zlasti na področju pisanja. Pisanje je orodje komunikacije, ki daje informacije ali ... sporočila, ta pa prenašajo čustva in misli. To, da pisanje vključuje tako kognitivne kot fizične vidike, pomeni, da je pisanje najtežja in zadnja jezikovna spretnost, ki jo učenec usvoji. Kot pomoč učencem ATJ učitelji za premagovanje teh težav razvijajo različne strategije. Diferenciranje učnih strategij velja za uspešno tehniko pri izboljševanju jezikovnih spretnosti učencev ATJ. Dober učitelj razume in ceni raznolike potrebe učencev ter v ta namen diferencira pouk. Današnji učenci imajo različne izkušnje, sposobnosti, spretnosti in interese. Prav tako se učijo v različnem tempu in na različne načine. Veliko učiteljev še vedno pristopa k poučevanju z uporabo istega formata pouka za vse (ang. one-size-fits-all). Še naprej uporabljajo strategije, ki so enake za vse, ker morajo upoštevati cilje, ki jih je potrebno doseči in vsebinske standarde, ki jim morajo zadostiti. Vsi njihovi učenci sledijo istemu učnemu načrtu, se učijo iz enakega gradiva, učitelji pa pripravljajo naloge in teste, enake za vse. Učitelji lahko učni proces izboljšajo tako, da pouk in ocenjevanje prilagodijo učenčevim značilnostim s pomočjo diferenciranja pouka oz. diferenciacije. Učenje pisanja je mogoče diverzificirati tako, da učencem omogočimo ustrezen čas in alternativne možnosti za pisanje izdelkov ter jih učimo pisanja kot procesa. Ta doktorska disertacija predstavlja diferenciacijo pouka kot obliko poučevanja na način, ki vsakemu učencu omogoča možnost učenja na ravni, ustrezni njegovim potrebam. V disertaciji predstavljamo leto dni trajajoč proces izvajanja takega poučevanja, v katerega je bilo vključenih 80 osnovnošolcev (7. razred, starost od 12 do 13 let). Z učenci smo razvijali pisanje s pomočjo strategij diferenciacije pouka. V vsaki skupini, eksperimentalni ter kontrolni, je bilo 40 učencev. Eksperimentalno skupino smo poučevali s strategijami diferenciacije pouka, pri čemer smo se posluževali fleksibilnega združevanja v skupine, stopenjskega pouka in stopenjskih nalog. Te strategije smo uporabili tako, da smo vključili različne vidike diferenciranega učenja, kot so vsebina, proces, izdelek, in preference okolja. Učenci kontrolne skupine pa so bili deležni pouka po tradicionalnih metodah, torej brez diferenciacije. Za zbiranje podatkov, ki so bili statistično analizirani, smo uporabili pred- in potest (eseji in drugi pisni izdelki) ter vprašalnik o motivaciji za pisanje. Dva učitelja sta neodvisno drug od drugega ocenjevala teste, njune rezultate pa smo primerjali, da bi ugotavljali morebitne razlike. Za vse statistične analize smo uporabili program za analizo statističnih podatkov SPSS 23.0. Najprej smo preverili, ali so bili podatki razporejeni normalno. To smo ugotavljali na podlagi na podlagi vizualne analize histogramov, grafikonov Q-Q, koeficienta simetrije in stopnje sploščenosti v povezavi s testi normalne distribucije, Kolmogorov-Smirnovim testom in Shapiro Wilkovim testom. S temi analizami smo prišli do zaključka, da podatki niso bili normalno razporejeni. Za primerjavo rezultatov pred- in potestov kot tudi rezultatov kontrolne in eksperimentalne skupine so bili uporabljeni neparametrični testi. Najprej smo se morali prepričati, da pred začetkom našega eksperimenta ni bilo statistično pomembne razlike med kontrolno in eksperimentalno skupino. Za to smo uporabili Man-Whitneyev U test in tako ugotovili, da med skupinama ni bilo statistično pomembne razlike (p=0,644). Na koncu raziskave se je pokazalo, da sta se obe skupini, kontrolna in eksperimentalna, pomembno izboljšali (p<0.0001, za obe skupini). Glede na to, da smo morali primerjati dva povezana vzorca, smo za pridobitev vrednosti p uporabili Wilcoxonov test. Rezultat zaključnega testa eksperimentalne skupine je bil pomembno višji od rezultata kontrolne skupine (p = 0,014). Pri pre- in potestu se je pokazala odlična korelacija med ocenami obeh učiteljev. Vrednost znotrajrazrednega koeficienta korelacije (angl. ICC – intraclass correlation coefficient) je bila v večini postavk nad 0,9, z zelo ozkim intervalom zaupanja. Preverjali smo tudi učne stile učencev eksperimentalne skupine. Večina učencev je imela poudarjeni slušni učni stil (70 %), sledila sta taktilni učni stil (17,5 %) in vizualni učni stil (12,5 %). Vendar pa med različnimi učnimi stili in ocenami testov ni bilo pomembnih razlik. Tak rezultat bi lahko bil posledica ustrezne izbire učnega stila oziroma ujemanja učnega stila s potrebami ali naklonjenostjo učenca do določenega učnega stila učenja. Pri tem so vsi učenci svoje rezultate izboljšali. V raziskavi smo ugotovili, da izvajanje diferenciranega pouka ni enostavno, saj je za pripravo in izvedbo le-tega potreben čas, potrebno je tudi skrbno načrtovanje in nenehna refleksija. Vsekakor pa je tako učenje bolj zanimivo in dragoceno ter vodi k večji učinkovitosti poučevanja pisanja in omogoča izboljšanje rezultatov učencev. Predstavljena raziskava prispeva k nadaljnjemu razvijanju znanstvenega področja poučevanja ATJ, in sicer s primeri, kako lahko diferenciran pouk uporabimo v osnovnošolskih razredih. Za ta namen smo razvili in empirično preizkusili znanstveno preverjen model za uporabo diferenciranega pouka pri razvijanju pisnih spretnosti pri učencih tujega jezika.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [L. Thaqi Jashari], 2024
    Jezik - slovenski, angleški
    COBISS.SI-ID - 196084995

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL

Vnos na polico