VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
Celotno besedilo
  • La norme démocratisée du français parlé
    Vitez, Primož, 1966-
    Jezikovno normo opredeljujeta dve različni izhodišči. S predpisovalnega vidika je norma sistem navodil za pravilno izbiro jezikovnih sredstev, če naj bo njihova raba v skladu z določenim estetskim ... ali sociokulturnim idealom. To hkrati pomeni, da si norma prizadeva prepovedati rabo jezikovnih sredstev, ki onemogočajo dosego tega težko opredeljivega socialnega jezikovnega ideala. Z vidika jezikoslovja pa je norma tisto, kar je v skupini in splošni rabi znotraj določene jezikovne skupnosti. Ker torej velja, da je jezik človeška institutcija, potem je jezikovno normo mogoče razumeti kot socialno institutcijo, ki vzpostavlja načela standardnega jezikovnega izraza. Nezavedniprocesi v govornih aktualizacijah sčasoma povzročajo tipične in splošne odklone od eksplicitnih norm (ali eksplicitnih jezikovnih sistemov nasploh), ki svoje predpise slej ali prej prilagajajo prav prevladujočim realnim pojavnostim v aktualizacijah. Kakor so se razni načini grafične reprezentacije govora že od nastanka naprej sproti odzivali na spreminjajoče se značilnosti govornega izraza, tako je v reprezentativnih segm,entih jezikovnih skupnosti prevladujoča raba jezika tista, ki na vseh jezikovnih ravneh brez izjeme dolgoročno uravnava nastanek, prožnost in razvoj normativnih sistemov. Zgodovinski pogled na procese oblikovanja normativnosti francoskega jezika razkriva, da med njihovimi razvojnimi dejavniki najpomembnejše mesto zavzemajo geografske prvine in družbenožpolitična razmerja, značilna za razvoj frankofonske skupnosti. Za začetek razvoja normirane francoščine šteje leto 1593, ko je francoski kralj Franc I. s političnim dekretom (Torej z močno centralizacijsko potezo) državi določil uporabo narečja, kakršnega so govorili na območju Ile-de-France, torej v Parizu z okolico. Ta določitev je imela daljnosežne jezikovnopolitične posledice, saj je t.i. "kultiviran pariški govor" v dolgo trajajočih zgodovinskih razmerah centralizirane francoske družbe vse do druge polovice XX. stoletja splošno veljal za normirano varianto francoskega govora. Prestižni normativni mit o kultiviranem pariškem govoru se je začel razblinjati šele po drugi svetovni vojni, ko je Francijo prvič zajel val decentralizacijskih političnih pobud. Pariška norma je zunaj Pariza hitro obveljala za "pretenciozno", proces demokratizacije govorne norme pa se je bliskovito pospešil z razmahom govornih medijev, posebej televizije. Zaradi močnega in splošnega vpliva medijskega govora na jezikovno rabo (in posebej nanjene nezavedne segmente) se je v jezikoslovni terminologiji kmalu pojavil normativni koncept "standardnega francoskega govora". Ker pa je oblikovanje "povprečnega" (odtod: demokratičnega) govora dinamičen proces, ki v zadnjih desetletjih hitreje kot kdaj prej spreminja podobo govorne norme, se je v sodobnem jezikoslovnem izrazju uveljavil še ustreznejši pojem "standariziran francoski govor", ki natančneje upošteva prostorsko in časovno dinamiko govorne aktualizacije.
    Vir: Linguistica. - ISSN 0024-3922 (Letn. 42, 2002, str. 111-119)
    Vrsta gradiva - članek, sestavni del
    Leto - 2002
    Jezik - francoski
    COBISS.SI-ID - 20611426
vir: Linguistica. - ISSN 0024-3922 (Letn. 42, 2002, str. 111-119)
loading ...
loading ...