VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Ideološka vloga Srbske pravoslavne Cerkve v SFR Jugoslaviji v 80. letih 20. stoletja : doktorska disertacija
    Kaninska, Maja
    Srbska pravoslavna Cerkev (SPC) je po nastanku druge Jugoslavije leta 1945 doživljala velike statusne spremembe. V novi komunistični državi je bila skupaj s Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi ... skupnostmi porinjena na družbeno obrobje. V 80. letih 20. stoletja se je ta položaj začel spreminjati zaradi političnih premikov in zaradi drugačnega odnosa religije do javne sfere. Disertacija umešča SPC v povojne politične razmere, ki jih označuje razvoj od zatiranja vere preko dialoga do strpnega sobivanja in sodelovanja. Osredotoča se na obdobje od smrti predsednika Josipa Broza Tita (1980) do smrti srbskega patriarha Germana (1991) oziroma do osamosvojitve Slovenije in Hrvaške (1991). V tem kriznem desetletju postopne dezintegracije Jugoslavije postane SPC izrazito nacionalno in politično angažirana. V srbski družbi se začne proces desekularizacije. Politična in gospodarska kriza izzove mednacionalne napetosti in nacionalistične težnje, ki se zaostrijo ob problematiki srbske manjšine na Kosovu. Uradno vrnitev SPC na javno prizorišče pomeni leto 1982 in njen Apel za zaščito srbskega prebivalstva in njegovih svetinj na Kosovu in Metohiji, ki ga je podpisalo enaindvajset najuglednejših srbskih teologov iz vrst menihov-duhovnikov. Apel so naslovili na najvišje državne in cerkvene organe Jugoslavije in Srbije. Njegov namen je bil zagotoviti nujno potrebno zaščito duhovnega in biološkega obstoja srbskega prebivalstva na Kosovu in Metohiji. S tem je usoda Kosova kot »zibelke srbskega naroda« in »svete zemlje« prišla v ospredje zanimanja teologov, politikov in javnosti. Oživela sta tudi »kosovski mit« in »kosovska zaveza«, na katerih sloni ideja Srbov kot »nebeškega« in »izvoljenega naroda«, ki se navdihuje predvsem ob liku svetega Sava, ustanovitelja SPC v začetku 13. stoletja. Iz te ideje je zrastel specifičen srbski »evangeljski« ali »svetosavski nacionalizem« in tradicionalizem, ki je bil usmerjen izrazito protizahodno, protikatoliško in protiekumensko. Idejno sta ga utemeljila episkop Nikolaj Velimirović in njegov učenec menih Justin Popović. Oba sta odločilno vplivala na svoje duhovne učence, teologe-menihe v zadnjih desetletjih stoletja, ki so uveljavili novo nacionalno in religijsko ideologijo med verniki in državljani. Vrnitev k tradiciji, k zgodovinskim temam, k svetemu Savu in h kosovski bitki je krepila samozavest srbskega pravoslavja v odnosu do komunistične države in oblikovala novo narodno-duhovno identiteto. Posledica tega je bilo tudi odklanjanje in dokončna ukinitev Zveze društev pravoslavnih duhovnikov v SFRJ (1990) s strani vodstva SPC; po sodbi episkopov so se duhovniki preveč podrejali državni politiki. Disertacija obravnava nastajanje novega politično-ideološkega obrazca SPC v odnosu do družbe in politike. Ta obrazec je zahteval intenzivno poseganje v aktualna politična dogajanja (to smer so zagovarjali mlajši teologi-menihi) za razliko od politično bolj zadržanega patriarha Germana. SPC je v 80. letih prevzela vlogo ključnega dejavnika pri političnih spremembah, zaradi česar je srbsko pravoslavje postalo neke vrste versko-politična ideologija, s katero se je identificirala večina vernikov in državljanov. Šlo je za dvosmerni proces: religija se je preoblikovala v ideologijo, ideologija pa v religijo. Usoda Kosova in Metohije je postala glavna tema v medijih po vsej Jugoslaviji in je zaposlovala tako SPC kot politike in intelektualno elito. Iz krogov inteligence so prihajale zahteve po še močnejšem političnem angažiranju SPC. Javnim nastopom in izjavam predstavnikov SPC so se pridruževali člani Društva književnikov Srbije, za njimi pa tudi članov Srbske akademije znanosti in umetnosti. Vsa ta dogajanja je spremljala uradna cerkvena revija SPC Pravoslavlje, katere zasnova se je temeljito spreminjala v skladu s cerkveno politiko v 80. letih. V disertaciji je prikazana tudi zgodovina odnosov med SPC in Katoliško cerkvijo: najprej konfliktno obdobje v prvi Jugoslaviji, ki ga zaznamuje »konkordatska kriza«, potem pa obdobje previdnega navezovanja ekumenskih odnosov s Katoliško cerkvijo znotraj Jugoslavije in tudi mednarodno. Dialoška in ekumenska odprtost je odlikovala zlasti dolgoletno plodno delovanje patriarha Germana (1958-1990), na katoliški strani pa ekumensko in pastoralno delovanje beograjskega nadškofa Franca Perka.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [M. Kaninska], 2024
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 206753027

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana NUK v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
Teološka fakulteta, Ljubljana Ljubljana TEOF v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico