VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Vrednotenje alkilfenolov in njihovih razgradnih produktov kot okoljskih endokrinih motilcev in silico = In silico evaluation of alkylphenols and their degradation products as environmental endocrine disruptors
    Hrvatin, Katarina
    lkilfenoletoksilati (APEO) so najpogosteje uporabljene neionske površinsko aktivne snovi (PAS) v industriji. V industriji se pretežno uporabljajo v obliki raztopin, ki se po koncu uporabe odplaknejo ... v komunalne in industrijske odpadne vode, od koder se kasneje transportirajo do čistilnih naprav. Med postopkom čiščenja pride do biorazgradnje, kot rezultat tega procesa pa nastajajo kratkoverižni APEO in alkilfenoli (AP). AP so najpomembnejši razgradni produkti, za katere je znano, da delujejo kot endokrini motilci, in se v okolju akumulirajo. V vodnem okolju so velikokrat v različnih oblikah prisotni halogeni, predvsem klorove in bromove spojine, s katerimi lahko APEO in AP reagirajo in tvorijo halogenirane transformacijske produkte. Ker lahko ti produkti vstopajo v prehranjevalno verigo, je zelo pomembno, da poznamo njihovo usodo v okolju. V nalogi smo se osredotočili na dva AP, dva monoetoksilirana alkilfenola in dva dietoksilirana alkilfenola ter njihove halogenirane produkte, in sicer mono- in diklorirane ter mono- in dibromirane. Uporabili smo dva različna programa za preučevanje spojin in silico, in sicer Endocrine Disruptome in VegaNIC. Z njima smo napovedali njihov okoljski vpliv, akutno toksičnost in endokrino delovanje. S pomočjo literaturnih podatkov in dobljenih rezultatov smo spoznali, da ima pomemben vpliv na usodo teh spojin vrednost logP. Med drugim nas je v nalogi zanimala tudi verjetnost biološko razgradnje, odpornost na biodegradacijo ter faktor bioakumulacije (BCF). Pri napovedovanju obstojnosti smo ugotovili, da so neetoksilirani AP veliko obstojnejši kot APEO, ki se med procesi prečiščevanja in med zadrževanjem v vodnem okolju še vedno razgrajujejo do AP. Poleg tega pa smo opazili tudi, da se obstojnost povečuje tudi s halogeniranjem, še posebej z bromiranjem, kar pomeni, da bodo halogenirani transformacijski produkti po verjetnosti še bolj obstojni kot njihove izhodne spojine. Za najmanj obstojno spojino smo označili oktilfenoldietoksilat, ki ima najnižjo vrednost BCF, najbolj obstojen pa je NP z najvišjo vrednostjo BCF. Kot najbolj akutno toksična spojina se je izkazal NP, kot najmanj pa nonilfenoldietoksilat z najvišjo vrednostjo LC50. Pri primerjavi vrednosti LC50 izhodnih spojin z njihovimi halogeniranimi derivati smo odkrili, da halogeniranje poveča akutno toksičnost. Pri preučevanju endokrinega delovanja smo ugotovili, da imajo AP in APEO največjo verjetnost vezave na androgenski, mineralokortikoidni in tiroidni receptor (AR, MR, TR% in TR%), pri čemer se verjetnost vezave s halogeniranjem bistveno ne spremeni. Na osnovi teh in ostalih dobljenih rezultatov smo ocenili, da je najvarnejša preučevana spojina NP2EO, najbolj toksična pa NP. Čeprav se AP in APEO v okolju pojavljajo v nizkih koncentracijah, lahko dokazano motijo delovanje človeškega endokrinega sistema. Uporabo so v primerjavi s preteklimi leti omejili, a so še vedno najpogosteje uporabljane neionske PAS v industriji.
    Vrsta gradiva - magistrsko delo ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [K. Hrvatin], 2020
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 4891249

    Povezava(-e):

    https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=114722

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
Fakulteta za farmacijo, Ljubljana Ljubljana FFALJ v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico