VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Usporedba dramskog jezika na primjeru drama I. Vojnovića Ekvinocijo i A. P. Čehova Tri sestry = Primerjava dramskega jezika na primeru dram I. Vojnovića Ekvinocijo in A. P. Čehova Tri sestry : diplomsko delo
    Šalić, Jasmina
    Drami Tri sestry in Ekvinocijo spadata v isto literarno in zgodovinsko obdobje ob koncu 19. stoletja. V tem obdobju se sicer pojavljajo dela z značilnostmi klasicizma, neoromantizma, realizma in ... naturalizma, vendar to obdobje hrvaška literarna zgodovina imenuje moderna. Kot smo prikazali, ruski literarni zgodovinarji in teoretiki na različne načine opredeljujejo poetiko Čehova in posledično različno uvrščajo Čehova v literarno obdobje oziroma smeri. Poetika Čehova obsega različne stile, ki so značilni za različna literarna obdobja ter smeri in nekateri so se v tem obdobju v ruski književnosti šele rojevali (modernistično gibanje), nekateri pa so že bili v zatonu (realizem, naturalizem). Medsebojno so si bili tudi v nasprotju. V poetiki Čehova zasledimo množico različnih stilov in postopkov in zato Čehova težko opredelimo kot modernista, naturalista, simbolista ali realista. Toda z gotovostjo lahko trdimo, da je s svojim, predvsem dramskim opusom vnesel pomembne spremembe na področju dramatike in dramaturgije na splošno. Čehov v drami ne prikazuje zgolj posameznika, pač pa tudi slika celotno generacijo, ki je bila v njegovem času zaradi družbenih, kulturnih in političnih okoliščin povsem pasivna, brezdelna in ravnodušna. Na ta način Čehov prikazuje celotno sliko družbe in njene splošne psihološke značilnosti. Jezik oziroma govorica likov je prežeta z lirskimi elementi (največ v govorici sester Prozorov) in ekspresivnostjo, kar je še posebej vidno v nasprotujočih si stališčih dramskih oseb. Po drugi strani tudi Vojnović na svojih kulturnih tleh velja za utemeljitelja moderne drame. Pri njem so prisotni lirski elementi predvsem v opisu obmorske pokrajine in usodne nevihte, ki se je razbesnela na ekvinocijsko noč ter vzporedno z njo tudi v duševnem stanju in čustvih dramskih oseb. Vojnović je v Ekvinociju uporabil narečje - govorico ribičev, pomorščakov in drugih prebivalcev Dubrovnika -, s čimer je želel pričarati atmosfero obmorskega mesta. Z navajanjem Vojnovićevih različic v redakciji Ekvinocija smo prikazali, kako pozoren je bil avtor pri rabi narečja in leksikalnih posebnosti v svoji drami. Pazljivo je ustvaril enotnost dramskega dogajanja in enotnost atmosfere. V simboličnem zlivanju psiholoških elementov z elementarnostjo naravnega pojava (ekvinocijske nevihte) je ustvaril poistovetenje pokrajine z atmosfero razvoja dramskega dogajanja in psihologijo oseb in kot navaja Mihanović (1980: 248): "Del narave se občuti v izražanju duševnega stanja, v barvi vsake posamezne besede". Čeprav drami spadata v isto literarno in zgodovinsko obdobje, vsebujeta številne razlike že v sami tematiki ("salonsko" življenje in usoda sester Prozorov, ki se samo želijo vrniti v Moskvo - nasproti težke usode ribiškega in primorskega prebivalstva ter osrednjega tragičnega lika matere samohranilke, Jele, ki živi in stori vse za svojega sina, na koncu pa se vrže s pečin) in socialnem okolju. Zato je tudi jezik, kot smo prikazali, tisti element v drami, s katerim se determinira posamezna dramska oseba in tudi način, s katerim je avtor v dramsko sceno vpeljal njen lirski opis ali stanje duše in čustev dramskih oseb. Drama je v 19. stoletju doživela velike spremembe, ki so vidne v sami strukturi, dramskem dogajanju, dramskih likih, tematiki ter jeziku oziroma govoru dramskih likov, tj. v dialoški strukturi. Kot navaja Sazonova (2012: 121), je jezik v drami poseben jezik in predstavlja glavni element medsebojnih odnosov med dramskimi osebami. Govorica likov je način nastajanja slike v dramskih delih in prikazovanja razvoja dramskih dogodkov. Vojnović je v drami Ekvinocijo nadvse pazljivo izbiral besede, ki jih je jemal iz govora svojega rodnega in ljubljenega Dubrovnika. Če pogledamo na navedena dejstva skozi optiko Lotmanovega razumevanja umetnosti kot jezika in po definiciji jezika umetniškega besedila kot umetniškega modela sveta in če umetniški jezik modelira univerzum v njegovih najsplošnejših kategorijah (ki glede na to, da tvorijo najsplošnejšo vsebino sveta, predstavljajo obliko obstajanja konkretnih stvari in pojavov), lahko sklenemo, da dramska teksta obeh avtorjev vsebujeta vse tiste momente oziroma dejstva, ki so prevladovala v družbeno-kulturnem kontekstu v času, ko sta nastala. Po Lotmanu se kultura organizira v obliki določenega prostora in časa in izven te organizacije ne more obstajati.
    Vrsta gradiva - diplomsko delo ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [J. Šalić], 2016
    Jezik - hrvaški
    COBISS.SI-ID - 62106722

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana Ljubljana FFLJ v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico