VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Posthumano in literatura : doktorska disertacija
    Dominko, Tanja, 1986-
    Doktorska disertacija se ukvarja z interakcijami med posthumanim in literaturo v času krize zahodnega humanizma in antropocentrizma, ki jo stopnjuje prepletenost sveta z informacijskimi ... tehnologijami. Razjasniti želi širši koncept posthumanega, ki ponovno pretresa človekovo identitetno razmejevanje, ter osvetliti potencial literature za kompleksno artikulacijo vprašanj posthumane subjektivitete. Pri tem izhaja iz osrednjih "programatskih" diskurzov, iz kritičnega posthumanizma (ki predpostavlja, da smo zmeraj že bili posthumani, torej nekaj drugega od idealnih subjektov humanizma) in iz hiperboličnega posthumanizma ali transhumanizma (ki trdi, da posthumani šele moramo postati s tehnološko transformacijo). Uvodu sledi priprava terminološke podlage disertacije, in sicer s shematičnim pregledom stanja raziskav pri iskanju definicije osrednjih pojmov ter konceptov motiva in teme iz literarnoteoretskega pojmovnika. Posthumano in posthumanizem sta opredeljena na stičiščih literature s sodobno filozofijo, teorijo in popularno kulturo. Sledi opredelitev metodološke usmeritve, v okviru katere je širši inter(kon)tekstualni pristop v duhu metodološkega pluralizma združen s hermenevtično paradigmo, nekaj besed pa je namenjenih tudi utemeljitvi izbora literarnih del. Ta del je obenem že namenjen analizi konkretnih interakcij posthumanega in literature. Sledi namreč medbesedilnim vezem posthumanega v sodobni zahodnoevropski in angloameriški literaturi, ki peljejo h konceptu transhumanega v prvi polovici 19. stoletja. Tam najde oporno točko za navezavo na mit o človekovem prilaščanju prometejske vloge, ki prek sestavljanja transhumanih umetnih bitij in virtualnih resničnosti sega v srce človeškega pehanja za transcendenco, in na njegovo razkrajanje. Pod drobnogled je postavljen roman Frankenstein Mary Shelley, katerega naslovni lik (oziroma njegova pošast) je postal eden osrednjih označevalcev transhumanega, in sicer v povezavi s feminističnim hipertekstom Patchwork Girl Shelley Jackson in teoretskim kiborškim razglabljanjem Donne Haraway, ki se izvijata iz krize antropocentrizma, iščoč v smeri posthumanega. Podoba kiborga iz vzajemnega delovanja znanosti in znanstvene fantastike prenika v filozofijo in kulturne študije, v katerih ohranja etični naboj, implicira, da specifična telesa ne smejo biti zabrisana na račun abstraktne informacije, in nastopa kot ambivalentna interdiskurzivna figuracija za hibridne identitete. Literatura je to hibridnost, ki se upira instrumentalizaciji in porazsvetljenskim dihotomijam, zmožna uprizoriti na lastnem telesu. Drugi in tretji del disertacije sta namenjena motivno-tematskim tvorbam posthumanega v literaturi ter deloma tudi njenim interdiskurzivnim navezavam. Od izrazitih literarno-teoretskih hibridov disertacija preide k formalno manj eksperimentalnim znanstvenofantastičnim tekstom, a sprva ostaja osredotočena na feministične in postkolonialne vidike posthumanega v literaturi. Pri interpretaciji knjige Ancillary Justice Ann Leckie se dotakne tudi njenih predhodnic, zlasti pisanja Ursule K. Le Guin, ter se loti razmisleka o posthumanih problematizacijah politike spola in kolonializma v znanstveni fantastiki. Temu sledi premik k utopičnemu tehnofilnemu polu posthumanega v prozi Iaina M. Banksa. Banksova znanstveno-tehnološka utopija Kulture se sicer izkaže za bolj ambivalentno, kot bi ji kritični komentar prisodil na prvi pogled, a kljub temu ponuja vstop v podrobnejšo razpravo o tehnološkem doseganju transcendence posthumanega v literaturi, ki naj bi bila zmožna opustiti biološko telesnost in človeštvo ponesti v nesmrtnost. Na tem mestu ne moremo mimo koncepta tehnološke singularnosti - ta pomeni nekakšen transhistoričen prag in neizbežno posledico teleološke evolucije -, ki rabi kot podlaga eshatologiji transhumanizma in latentnemu misticizmu, navzočem tudi v tistih kvaziteoretskih in literarnih delih, ki so utemeljena s "trdimi" znanostmi. V tem segmentu disertacije je nekaj več pozornosti namenjene transcendentalizmu Arthurja C. Clarka iz zlate dobe znanstvene fantastike, ki se je prenesla tudi v film, in računalniškemu deus est machina iz kratke zgodbe Isaaca Asimova "The Last Question". Tehnološka dirka v smeri vedno večje kompleksnosti se razkriva kot beg pred entropijo, ki izničuje možnost dogodka ter pomeni smrt in razpustitev vesolja v kaosu. To "zadnje" vprašanje prav tako pesti očeta moderne kibernetike Norberta Wienerja, za katerega je kibernetika kljubovanje kaosu z ustvarjanjem organiziranih sistemov. Pri tem ima osrednjo vlogo njegovo pojmovanje življenja kot informacijskega vzorca, ki omogoča enostavno menjavo medijev in ustvarjanje sintetičnega življenja. Razvoj sintetičnega življenja, ki sproža gnoseološki dvom, je našel popularen izraz tudi v delu Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo o električnih ovcah? ter njegovi filmski izpeljanki Blade Runner. Od njegove estetike je le še korak do kiberpankovskih fantazij, ki jih groteska propadajočega mesa sredi entropičnega okolja poznega kapitalizma žene v virtualni kiberprostor, kamor se da prenesti človekov um neodvisno od njegovega telesa. Čeprav je kiberpank pogosto razumljen kot človekovo hlastanje po nesmrtnosti v spoju z računalnikom in kot zanikanje materialnosti, tehnološki transcendentalizem tudi tu kaže razpoke in nevarnost izgube subjekta, ločenega od telesnosti. Naposled je obravnavana še t. i. fikcija (post)singularnosti, zlasti proza Charlesa Strossa in Coryja Doctorowa. Ta načenja problematične vidike kiberpanka in premise tehnološke singularnosti ter se od njih tudi ironično distancira. Visoke transcendenčne ideje mestoma popolnoma nadomešča s pragmatičnimi vprašanji, pri čemer se opira na nekatere tendence, navzoče v sodobni kulturi interneta, ter odpira vprašanja intelektualne lastnine in delitvene ekonomije. Informatizacija ali digitalizacija védenja, ki stoji na začetku kot spodbuda mišljenju o posthumanem, vse bolj neposredno zadeva tudi materialne nosilce literature. Čeprav se hipertekst v literaturi ni uveljavil, s širjenjem digitalnih tehnologij osrednjo vlogo vendarle dobiva elektronsko hiperbranje. Razmišljanje o posthumanem in posthumanizmu, ki se je od začetka ukvarjalo z odnosom med subjektom in tekstom ter njegovimi nosilci, se ponovno sooča z digitalno tekstualnostjo in pomenom pripovedi. V ospredje spet stopa nova tehnologija, ki spreminja način dojemanja svetov, ob tem pa raba izraza "posthumano" usiha. Medij, ki je pomagal sprožiti misel o posthumanem in kiberprostoru, ko je bil ta še v povojih, torej z zorenjem nemara izgublja vez s to mislijo v njeni radikalnejši in bolj znanstvenofantastični obliki.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [T. Dominko], 2017
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 64469858

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana Ljubljana FFLJ na dom 2 izv.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana NUK v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
Univerzitetna knjižnica Maribor Maribor UKM v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico