VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Vloga prevajalca v razsvetljenstvu in prevodno vzpostavljanje književnih zvrsti [Elektronski vir] : doktorska disertacija
    Šrimpf, Urban
    Doktorska disertacija, katere osišče je historično obdobje razsvetljenstva, je raziskala vlogo prevajalca in prevoda pri vzpostavitvi literarnih žanrov, v tem primeru slovenskega posvetnega ... gledališča, ki se je rodilo 28. decembra 1789 z Županovo Micko. Za prvo predstavo v slovenščini je Anton Tomaž Linhart, najpomembnejši slovenski razsvetljenski mislec, izbral prevod iz nemščine. Le leto zatem je izdal še Ta Veseli dan ali Matiček se ženi, prevod iz francoščine. Čeravno je bil slednji uprizorjen šele leta 1848, predstavljata prevoda v slovenskem slovstvu dolgo nedosežena literarna spomenika. Micka je prevedena po Die Feldmühle, danes skoraj neznanega dunajskega publicista in dramatika Josepha Richterja (1749-1813), Matiček po francoski La Folle Journée, ou Le Mariage de Figaro Pierra Augustina Carona de Beaumarchaisa (1732-1799), slavnega francoskega dramatika, diplomata in podjetnika. Raziskava se je orientirala po dveh začetnih kriterijih, izhajajočih iz samega Linharta: na več nivojih izpričano razsvetljenstvo in dejstvo, da je v paratekstu (Genette 1997) na naslovnicah označil svoj prvi literarni proizvod kot "prenarejen" in drugi kot "obdelan", s čimer je jasno vzpostavil njuno sekundarnost. Od te določitve, da je Linhart v prvi vrsti prevajalec, ki je živel v turbulentni dobi razsvetljenstva, se je fokus premaknil na usodo njegovih prevodov, k Linhartovi kanonizaciji, v kateri se razkriva prekerno in ambivalentno mesto prevoda v začetnih letih oblikovanja avtonomiziranega literarnega sistema (Juvan 1994b) in v slovstvu nasploh. Tema dvema ravnema je bila nato pridana še digitalno podprta primerjalna analiza izvirnikov in prevodov. Prvi del disertacije predstavlja široka razgrnitev razsvetljensko-prevodnih idej, ozadij in vplivov v prilagojenih okvirih konstelacijskega raziskovanja (Mulsow 2005, Stamm 2005). Prek preučitve razvoja filozofskih idej, literarnih in prevodnih poetik, vloge jezika in pogledov na prevod, ter osebne korespondence in biblio-biografskih podatkov se je pokazalo, kako se je Linhartovo dojemanje razsvetljenskih idej in idealov praktično realiziralo. Po eni strani se je Linhart vedno bolj jasno razvijal v razsvetljenskega misleca: zapustil je stiški samostan, študiral je na Dunaju pri Josephu von Sonnenfelsu, ob vrnitvi v Ljubljano postal član Akademije delovnih mož, objavljal nemške pesmi in pisal nemško dramatiko, nato služboval kot marljiv, najprej nižji, potem najvišji uradnik v regionalni vladi (razsvetljenske) absolutistične monarhije in po preokretu k slovenščini postal ob Zoisu vodilno ime slovenskega preroda, pri čemer je nemščina ostala integralen del Linhartovega znanstvenega ukvarjanja na področju zgodovine. Po drugi je pod vplivom Sonnenfelsovih pogledov na prevod in jezikovne poetike Zoisa razvijal lastno, z razsvetljenstvom in s kranjskimi kulturno-političnimi razmerami motivirano prevodno poetiko. Izkazalo se je, da njegovo literarno delo oscilira med obema skrajnostnima % na enem kraju podrejeno službi dunajski vladi in deželnim stanovom, ter na drugem zaznamovano s prizadevanji proti germanizaciji in za boljši gmotni in intelektualni položaj ljudstva %, kar lahko opišemo s Kantovo razliko med privatno in javno rabo uma. Drugi odsek disertacije je posvečen Linhartovi kanonizaciji, ki se je začela s prvo gledališko recenzijo v zgodovini slovenske publicistike in teatrologije, zgolj dan po premieri Micke, in traja še danes. Izkazalo se je, da je Linhartova pot v nacionalni kanon slovenske literature preizkusni kamen za razumevanje vloge prevajalca in prevoda pri vzpostavljanju literarnih žanrov. Mesto prevoda v kanonu, še zlasti ko gre za rojstna leta literature, spremlja, kljub občasnim bolj objektivnim ali celo kritičnim mnenjem (Pirjevec 1957, Šalamun-Biedrzycka 1991) vseskozi bolj ali manj navzoč element (obrambnega) mehanizma tajbe po vzorcu: "Že, ampak (vseeno ne) ..." (Močnik 2006). Že mogoče, da je Linhart, prevajal, a vendar: bodisi ni samo prevajal bodisi gre za prevod, ki je več kot samo prevod. Temu se pridružita še dve komponenti: ideologija izvirnosti in ideološka instrumentalizacija. Po prvi se je Linhartu pripisovalo kar največ izvirnosti - vse tja do sodbe, da je Veseli dan povsem nova, izvirna komedija (Gspan 1956), po drugi je njegova umeščenost v razsvetljenstvo in leta francoske revolucije ponujala zlasti po drugi svetovni vojne interpretativne možnosti z novimi poudarki. Preučitev recepcije je pokazala, da se je ambivalenten odnos do prevoda prenesel tudi na samo oblikovanje knjig in razporeditev besedil, saj na platnicah ponatisov navedbo sekundarne narave besedil zamenja Linhartovo 'avtorstvo', kar smo skušali interpretirati s prevodoslovnim pojmom psevdoizvirnika. Tretji del raziskave postavi kategorije za preučitev Linhartovih prevodnih izdelkov na večplastni, digitalno podprti, primerjalni analizi. Razčlenitev izvirnikov s prevodoma je potekala na dveh ravneh: zunajbesedilni in znotrajbesedilni, pri čemer slednja razpade še naprej na makrostrukturno in mikrostrukturno raven (Kocijančič Pokorn 2009). Raziskovalni poudarki so bili trije: identifikacija prevajalske strategije (Chesterman 2016), razsvetljenskih idej in (ne)izvirnosti. Izkazalo se je, da je prevodna strategija pri obeh prevodih - kljub večjim posegom pri Matičku in dejstvu, da je bila Linhartu prav pri prevajanju slednjega skoraj brez izjeme pripisana izvirnost - presenetljivo podobna. Razlik ne gre pripisati spremenjeni prevodni strategiji, ki bi stremela k večji izvirnosti, temveč teži izvirnikov: na enem polu neznana veseloigra Podeželski mlin, na drugem slovita in zapletena komedija Figarova svatba. Glavne Linhartove strategije so (kreativni) izpust, zamenjava in kompenzacija. Pri prevajanju je se odločil za prizemljen pogovorni jezik, ki dramsko dogajanje premočrtno jasni in strun ne uglašuje previsoko, zato da je razumljiv (in koristen) vsem. Tako se na koncu izkaže, da mestoma sicer sijajen prevod predočuje nekatere razsvetljenske ideje: demokratičnost, enakopravnost, samospozn(ava)nje subjekta, prepoznavanje tuzemske sreče in pomen izobrazbe, toda ob tem izvirnikoma odvzema obete nasilja, predrznost, iskrivost in kompleksnost karakterjev (zlasti ženskih) in ponekod celo zabrisuje razlike med višjimi in nižjim slojem, kar mu uspe zlasti s prenosom kritike razmer na vmesni, uradniško-juridični sloj.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [U. Šrimpf], 2018
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 68857186

Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FF, Osrednja humanistična knjižnica, Ljubljana Ljubljana FFLJ v čitalnico 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico