VSE knjižnice (vzajemna bibliografsko-kataložna baza podatkov COBIB.SI)
  • Slovenska tranzicija v kontekstu krize svetovno-sistemskega akumulacijskega cikla : doktorska disertacija
    Klarič, Matej
    Leta 2008 je svet presenetila največja kriza kapitalizma po veliki depresiji s konca dvajsetih in tridesetih let preteklega stoletja. Za veliko večino strokovne javnosti je zadnja kriza pomenila ... ogromno presenečenje. Na podlagi prevladujočih ekonomskih modelov so namreč domnevali, da do tako velike krize ne bo prišlo nikoli več. Trg naj bi namreč samodejno preprečeval kakršnakoli prevelika nihanja, ki bi lahko vodila v (večjo) krizo. Prav zaradi neomajnega verjetja v učinke prostega trga so bili obseg, globina kot tudi dolgotrajnost krize nepričakovani. Kriza je na glavo postavila celotno teorijo, na kateri so politiki dotlej oblikovali svoje politično-ekonomske usmeritve. Le-te so bile osnovane na neoliberalni ideologiji, ki je vodila v politike deregulacije, privatizacije, nižanja davkov ipd. Tudi tranzicija držav zgodovinskih socializmov v kapitalistična gospodarstva je bila skladno s prevladujočo teorijo, ki je govorila o koncu zgodovine in le eni možni poti, razumljena predvsem kot prehod iz propadlih socialističnih sistemov v večni sistem, kjer vlada prosti trg, ki naj bi bil najboljši možni urejevalec družbeno-ekonomskih nihanj. Tranzicijo so v tem smislu dominantne (ekonomske) predstave povezovale s procesom enosmernega prehoda iz neučinkovitih zgodovinskih socializmov v kapitalistični sistem tržnega gospodarstva kot končnega stadija vseh najbolj razvitih družb. Svetovno-sistemska teorija za razliko od tovrstnih prevladujočih neoklasičnih ekonomskih predstav krize ni razumela v smislu nepričakovanega dogodka. Nasprotno, po tej teoriji so krize neizbežen pojav, ki je posledica kapitalističnih protislovij znotraj posameznih akumulacijskih ciklov. Kot kaže svetovno-sistemska zgodovinska analiza, je bil za vsakega od dosedanjih ciklov značilen vzpon materialnega poslovanja v prvi fazi in preusmerjanje v finančni kapital v drugem delu cikla, ki je obenem v preteklosti znotraj posameznega cikla vedno pomenil tudi zaton hegemonske države. V nasprotju z danes prevladujočimi predstavami nam svetovno-sistemska teorija ponuja dokaze ne le o tem, da so krize neizbežen pojav znotraj kapitalizma, temveč tudi o tem, da doba financializacije, ki je bila značilna za drugo fazo ameriškega akumulacijskega cikla, v zgodovinski perspektivi ne pomeni ničesar novega. Gre le še za eno ciklično ponovitev dveh faz v posameznem ciklu, ki je vsakokrat doslej z razvojem sistema zaobjemala še večji del sveta in večje število akterjev kot v preteklosti. V povezavi s slovensko tranzicijo nas to pripelje do pomembne ugotovitve. Ker je vsako obdobje vzpona finančnega poslovanja, ki se je vedno začelo z 'opozorilno krizo' in svoj konec oznanilo z 'zaključno krizo', pomenilo tudi tranzicijo oziroma transformacijo celotnega sistema v nekaj novega, lahko tudi za obdobje po zadnji 'zaključni krizi' iz leta 2008 sklepamo, da ta oznanja večje globalne spremembe. V tranziciji tako niso zgolj nekdanje socialistične države, temveč celoten sistem, kar na glavo postavi prevladujoče teorije tranzicije, ki uspešnost držav merijo predvsem v prilagajanju neoliberalnim političnim rešitvam ne glede na negativne učinke, ki jih te politike nosijo s seboj. V tem kontekstu nam drugačno razumevanje tranzicije odpre povsem nov pogled na pretekle in aktualne procese v Sloveniji, v ostalih postsocialističnih državah ter tudi drugod po Evropi in svetu. Spremembe niso del neizbežne poti v smeri neoliberalnih reform, temveč same postanejo del problema, ki se v različnih delih sveta odražajo tudi v vse večjih družbenih napetostih, nemirih in novih (predvsem skrajno desnih) političnih grupacijah. Zadnje predstavljajo neposreden odgovor na nezadovoljstvo množic zaradi neizpolnjenih pričakovanj, ki jim jih je obljubljal neoliberalni model kapitalizma. Pričujoča doktorska disertacija zato s pomočjo interdisciplinarne in zgodovinske analize, osnovane na zgoraj omenjenem teoretičnem aparatu, slovensko tranzicijo definira drugače in jo z namenom celovitejšega razumevanja procesov umesti v daljši časovni kontekst – ne le znotraj Slovenije, temveč tudi širše. Procesov v tako medsebojno prepletenem sistemu kot je značilen za globalni kapitalizem ameriškega akumulacijskega cikla, namreč ni mogoče obravnavati ločeno v posamezni državi in znotraj strogo zamejenega časovnega okvira, ki izpušča dolgotrajnejše procese in zgodovino razume kot preprosto nizanje bolj ali manj (ne)povezanih dogodkov. Dosedanjim analizam obdobja slovenske tranzicije (ki obravnavajo predvsem notranje dejavnike obdobja po osamosvojitvi) poleg daljšega pogleda na čas pred obdobjem osamosvojitve dodajamo sistemske dejavnike, povezane s kapitalističnimi akumulacijskimi cikli; pri tem dajemo večji poudarek prav pomenu zunanjih dejavnikov in njihovem vplivu na notranje politično-ekonomsko dogajanje. Zunanji dejavniki in velike strukturne geopolitične spremembe so bili pri proučevanju razpada Jugoslavije praviloma odrinjeni na stran, ponekod pa celo povsem zanemarjeni. V tem pogledu doktorska disertacija ponuja drugačen, celovitejši pogled, upoštevajoč zunanje dejavnike; slovenske posebnosti povezuje s svetovno-sistemskimi akumulacijskimi cikli. V skladu z omenjenim se tranzicija sistema ni začela šele ob osamosvojitvi, temveč že v socialistični Jugoslaviji, kamor so po 'opozorilni krizi' v sedemdesetih letih preteklega stoletja globalni procesi prišli z zamudo v osemdesetih letih. Običajno se o razlogih za razpad Jugoslavije govori predvsem v povezavi s preveliko zadolženostjo države in nacionalističnimi težnjami posameznih držav, ki so z osamosvojitvijo držav izpolnile svoje 'tisočletne sanje'. Nasprotno pa povezava jugoslovanske zgodbe z dogajanjem v mednarodnem okolju pokaže, da so imele veliko vlogo pri razpadu države mednarodne institucije in spremembe v mednarodnem okolju; nastopile so kot neposredna posledica 'opozorilne krize,' ki so ji sledile spremembe v smeri preusmerjanja v finančno poslovanje. Politične odločitve, sprejete v globalnih centrih moči, so pripeljale do ukrepov, ki so v različnih delih sveta poslabšali položaj ljudi. Pogosto je šlo za povsem spregledane spremembe po padcu Brettonwoodskega dogovora (od podražitve zadolževanja, pogojevanja pri odobritvi posojil, do vsiljevanja 'varčevalnih ukrepov'), ki so ob slabšanju situacije v državi naposled ponudile plodovita tla za razrast nacionalizmov v Jugoslaviji. Sledile so krvave vojne, ki se jim je Slovenija izognila s kratko vojno za razliko od nekaterih drugih držav nekdanje Jugoslavije. Slovenska poosamosvojitvena zgodba je bila edinstvena in je odstopala od tranzicijskih procesov v ostalih postsocialističnih državah, ki so bolj ali manj vneto sledile radikalni neoliberalni doktrini šoka. Po letu 1991 se je Slovenija v zgoščenem časovnem obdobju razvijala po vzorcu, značilnem za ameriški svetovno-sistemski akumulacijski cikel, ki je prevladal po koncu druge svetovne vojne. Od leta 1991 do leta 2004 se je Slovenija enako kot Evropa v času po drugi svetovni vojni in vse do sedemdesetih let razvijala v smeri neokorporativnega modela. V to so jo za razliko od ostalih postsocialističnih držav prisilili predvsem močni sindikati, dediščina socializma in proporcionalni volilni sistem, ki je politične stranke silil k upoštevanju širših družbenih interesov in jih usmerjal v sodelovanje za oblikovanja vladnih koalicij. Močni sindikati so vlado lažje prisilili, da je upoštevala njihove interese. Oblikovanje politik je podobno kot v Evropi v času povojnega keynesianizma potekalo na podlagi tripartitnih pogajanj med sindikati, vlado in delodajalci. Politike so temeljile na zagovarjanju polne zaposlenosti, rasti plač ipd. Slovenija je v tem času dosegala zavidljive rezultate, ki so jih nekateri, predvsem zaradi pozitivnih ekonomskih kazalcev opisovali kot zgodbo o uspehu. Z vstopom v EU leta 2004 je obstoječi model razvoja prišel do svojega konca. Na volitvah je še istega leta zmagala desna sredina in prišlo je do preobrata v politiki vlade, ki je začela bolj radikalno slediti neoliberalni doktrini. Obrat je bil podoben tistemu, ki se je po 'opozorilni krizi' zgodil na Zahodu že ob koncu sedemdesetih let, le da so bili vzroki za spremembe takrat nekoliko drugačni. Če so spremembe na globalni ravni potekale zaradi krize ameriškega akumulacijskega cikla, ki so sistem silile v fazo financializacije, je ta sprememba v Sloveniji potekala predvsem zaradi zunanjih dejavnikov, ki so državo silili v sprejemanje ukrepov za vstop v EU in v območje evra. Država je s tem izgubila nekatere makroekonomske vzvode na fiskalnem in monetarnem področju (carine, možnost avtonomne kontrole količine denarja v obtoku in še posebej mehanizem za devalvacijo lastne valute). Omenjeni mehanizmi so ji pred tem omogočali vodenje avtonomnih keynesianskih politik. Slovenija je bila navedene politike prisiljena opustiti predvsem zaradi omenjenih strukturnih sprememb, ki so bile posledica vstopa v EU in upoštevanja njenih neoliberalnih pravil, zapisanih v EU dokumentih. S tem je izgubila del suverenosti, čeprav je bila prav pridobitev le-te eden glavnih razlogov za njeno osamosvojitev. Sindikati so z velikimi protesti novembra 2005 (ponovno) preprečili radikalno izvedbo neoliberalnih reform desne Janševe vlade, ki je prevzela oblast po dolgotrajni vladavini LDS. V tem času je po vstopu v območje evra in ob pomanjkanju ukrepov, ki bi preprečili pregrevanje gospodarstva ter pretirano zadolževanje v tujini, prišlo do enormnega povečanja zunanjega dolga. Bruto zunanji dolg države se je namreč v štirih letih do konca leta 2008 podvojil. Zaradi nespametnih reform, ki so znižale stopnjo obdavčitve najbogatejših, se je obenem povečeval tudi javni dolg. Ko je leta 2008 nastopila kriza, se vladajoči, podobno kot strokovnjaki in politiki na Zahodu, niso zavedali njene razsežnosti in dolgotrajne (strukturne) narave. Nepripravljenost na krizo se je kazala tudi v politikah, ki so jih po letu 2008 vodile slovenske vlade. Janševo vlado je leta 2008 nasledila Pahorjeva. Tudi ta je sledila neoliberalnim politikam, ki so takrat temeljile na 'varčevalnih ukrepih' in bile uperjene predvsem proti najrevnejšim slojem. Zaradi prepočasnega in neustreznega ukrepanja, ki je vodilo v zmanjšanje povpraševanja, je bila nižja tudi gospodarska rast. V času najhujše krize so se v Sloveniji sicer izmenjale tri vlade; na predčasnih volitvah so po Pahorjevi vladi zmagovali novi obrazi z (neuresničenimi) obljubami, da bodo vodili drugačne politike. Nezadovoljstvo s politiko je bilo zaradi naraščanja brezposelnosti, revščine, nižanja pokojnin, plač ter ostalih prejemkov veliko. A različne vlade so še vedno vodile bolj ali manj radikalne neoliberalne politike, ki so jih ob vse dražjem zadolževanju vsiljevale mednarodne (še posebej evropske) institucije. Prostor za drugačne politike je bil tako še bolj zaprt kot po vstopu v območje evra. Kriza se je začela umirjati šele konec leta 2014. Od takrat je Slovenija beležila eno izmed najvišjih rasti znotraj EU, od česar pa je imela ob naraščanju neenakosti korist predvsem najpremožnejša manjšina prebivalstva. Ne glede na vzpodbudne gospodarske trende in umiritev razmer v Sloveniji se globalne in regionalne napetosti zaradi krize ameriškega akumulacijskega cikla ne umirjajo. Vse večjo priljubljenost, podobno kot v času krize britanskega akumulacijskega cikla, vnovič v nekoliko spremenjenih pogojih doživljajo skrajno desne politike, ki tokrat glavnega krivca za težave, ki jih proizvaja sistem, vidijo v migracijah. Kriza sistema pa v drugem delu obdobja ameriškega akumulacijskega cikla napoveduje večje spremembe, ki bodo slej ko prej končale hegemonijo neoliberalizma. Na globalni ravni se s krhanjem neoliberalnega konsenza in z zatonom ameriške moči tako napoveduje korenitejši preobrat. Tudi tranzicija lahko v tem kontekstu razumemo širše kot doslej. V njej se ne nahaja samo Slovenija, temveč celoten svetovni sistem. Pri tem se odpira ključno vprašanje prihodnjega razvoja – ne samo Slovenije, temveč celotnega sveta. Zaradi številnih dejavnikov je nemogoče napovedati, v katero smer bodo procesi vodili v prihodnje. Slovenija je v njih le majhen akter, ki pa bi se moral zavedati prihodnjih sprememb in se na njih premišljeno odzivati. Kako se bo tranzicija odrazila v Sloveniji, bo odvisno od značilnosti slovenskega akumulacijskega cikla in njegovih strukturnih šibkosti. Glede na zgodovinske izkušnje smo precej verjetno priča koncu ameriške hegemonije znotraj kapitalizma. Kapitalističen sistem pa bi lahko dolgoročno obstal, v kolikor bi prišlo do novega akumulacijskega cikla z novim hegemonom, ki bi nasledil ZDA. Povsem mogoč pa je tudi razplet, po katerem bomo priča koncu kapitalizma in drugačnemu sistemu, za katerega nikakor ni nujno, da bo bolj egalitaren od kapitalističnega.
    Vrsta gradiva - disertacija ; neleposlovje za odrasle
    Založništvo in izdelava - Ljubljana : [M. Klarič], 2021
    Jezik - slovenski
    COBISS.SI-ID - 91933187

    Povezava(-e):

    Repozitorij Univerze v Ljubljani – RUL
    Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si

    Dostop z namenskih računalnikov v prostorih NUK



Knjižnica/institucija Kraj Akronim Za izposojo Druga zaloga
FDV, Osrednja družboslovna knjižnica J. Goričarja, Ljubljana Ljubljana ODKLJ v čitalnico 1 izv.
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana Ljubljana NUK v čitalnico 1 izv.
ni za izposojo 1 izv.
loading ...
loading ...
loading ...

Vnos na polico