Eden od starorimskih pesnikov, s katerim se skoraj zagotovo srečamo že v srednješolskem izobraževanju, je lirik Gaj Valerij Katúl (1. stol. pr. Kr.). Širšemu bralstvu je znan predvsem po pesmih ...izbranki s psevdonimom »Lezbija«, verjetno zgodovinski osebi iz visoke rimske družbe.
Z velikim projektom Celjske Mohorjeve družbe smo slovenski bralci leta 2015 dobili zapolnitev še ene bele lise v kulturi: prevod monumentalnega dela Historia ecclesiastica gentis Anglorum (v petih ...knjigah), ki ga je leta 731 v latinščini dokončal sveti Beda Častitljivi, menih iz Severne Humbrije na Angleškem. Delo se sicer začne z geografijo in zgodovino Britanije v rimskih časih, vendar postavlja v ospredje zgodovino razvoja krščanske Cerkve na Angleškem, zlasti v Severni Humbriji. Kljub poudarku na cerkveni zgodovini pa nam po uvodnih besedah enega od prevajalcev, dr. Bogdana Kolarja, delo ponuja tudi »največ informacij, ki nam pomagajo sestaviti zgodovino zgodnjih anglosaških kraljestev« (str. 47), torej največ splošnozgodovinskih podatkov o obravnavanem obdobju. To seveda ni bilo Bedovo edino delo; nasprotno, kot nam pove drugi prevajalec dr. Miran Sajovic v svojem uvodu, tvorijo večji del Bedovih spisov razlage svetopisemskih besedil, pridružujejo pa se jim Bedi zelo ljubi življenjepisi svetnikov, dve Kroniki človeške zgodovine, v katerih je uvedel štetje let »od Gospodovega učlovečenja«, torej po Kristusovem rojstvu, kot tudi homilije, priročniki (o metriki, retoričnih figurah, izračunavanju časa ...), pesmi (himne, epigrami) in peščica ohranjenih pisem. Najznamenitejša pa je vendarle Cerkvena zgodovina ljudstva Anglov.
Leta 2014 je KUD Logos izdal Izbrane pesmi svetnika Gregorja iz Nazianza v dvojezični izdaji, v prevodu in z obsežnim spremnim aparatom dr. Vida Snoja. Kar takoj omenimo, da Gregor kljub svetniškemu ...statusu in prestižnemu vzdevku »Bogoslovec« (Θεόλογος) v slovenskih prevodih doslej tako rekoč ni obstajal. Čeprav gre za enega od treh Kapadočanov iz 4. stoletja (druga dva sta bila Bazilij Veliki in Bazilijev mlajši brat Gregor iz Nise), ki veljajo za najzaslužnejše pri oblikovanju dogme o Sveti Trojici na krščanskem Vzhodu, najdemo na COBISS-u med slovenskimi zadetki poleg nedavnega Snojevega prevoda in spletne objave le še odlomek iz 37. govora, ki ga je leta 2000 objavil dr. David Movrin v Družini.
V okviru dvatisočletnice »dograditve rimske Emone«, kot se diplomatsko izražajo mediji in ustanove (na kaj natanko se nanaša slovita omemba letnice 14/15 po Kr., najdena v Ljubljani na fragmentu ...rimske napisne plošče, je namreč nemogoče reči), že vse leto 2014 potekajo prireditve in razstave v spomin rimskih časov. Med izvirnejše gotovo sodi predstava Vonjave Emone, ki jo je uprizorilo gledališče Senzorium po konceptu in v režiji svoje direktorice in umetniške voditeljice Barbare Pie Jenič.
Leta 2012 je pri založbi Institutum studiorum humanitatis (ISH) izšel še zadnji od treh zvezkov, v katerih sta objavljeni po dve Aristofanovi (politični) komediji: zvezek Demagoška komedija z ...dramama Vitezi (Ἱππεῖς) in Ptiči (Ὄρνιθες). Prevajalka in piska spremnih besedil Maja Sunčič je, kot po navadi, spremnemu znanstvenemu aparatu odmerila vsaj tako pomembno mesto kot prevodu samemu.
Blues z rimskega zidu Auden, WH; Grošelj, Nada
Clotho (Ljubljana, Online),
08/2020, Volume:
2, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Nad barjem je veter in moker je zrak,
uši imam v tuniki, v nosu prehlad.
Z neba štropotajo nalivi dežja,
vojak sem na zidu, ne vem sploh, zakaj.
Po sivem kaménju se plazi megla,
dekle imam v ...Tungriji, jaz pa spim sam.
Po Aharnjanih, Ptičih in Lizistrati v prevodu Frana Bradača ter Zborovalkah v prevodu Marijana Tavčarja je prevajanje Aristofana v slovenščino skoraj za pol stoletja obstalo, v tretjem tisočletju pa ...se je spet zganilo: leta 2003 so v zbirki Kondor pri Mladinski knjigi izšle Praznovalke tezmoforij in Žabe v različici Andreje Inkret (v prevodu iste prevajalke bodo v bližnji prihodnosti izšle tudi Ose pri Celjski Mohorjevi družbi), leta 2006 pa pri Modrijanu še Oblačice Jelene Isak Kres.
A Glimpse into the Religious Studies of Hjalmar Söderberg While the Swedish writer Hjalmar Söderberg (1869–1941) gained a worldwide reputation with his fiction, his later studies in the history of ...religion, with their discussions of daring reconstructions and interpretations of Biblical events, are more obscure. Of his three monographs on religious history, the paper focuses on his début, The Fire of Yahweh (Jahves eld, 1918). The key thesis about the story of Moses as proposed by Markel, the protagonist, claims that the supernatural events in the Book of Exodus which took place on and at the foot of the mountain, and were witnessed by the Israelite crowd from a distance, were in fact an elaborate and spectacular form of pre-Jewish worship in the area. According to Markel, the fire, smoke and thunder accompanying God’s appearances in the Bible were simply a spectacle for the crowd, and these ‘special effects’ might well have been produced by Moses and his successors through gunpowder. The final part of the paper outlines Söderberg’s immersion in his time and in the spiritual and intellectual shifts of the period, as well as his attitude to religion as demonstrated in some examples of his fiction. Keywords: history of religion, Swedish literature, Moses, Bible interpretation, early 20th century thought
Švedski pisatelj Hjalmar Söderberg (1869–1941) je svetovno cenjen zaradi svojih leposlovnih del, manj znane pa so njegove poznejše študije v zgodovini religije, v katerih je pretresal drzne ...rekonstrukcije in interpretacije svetopisemskih dogodkov. Od trojice njegovih religioloških monografij se osredotočam na prvenec, Jahvejev ogenj (Jahves eld, 1918). Vodilna teza o Mojzesovi zgodbi, ki jo prinaša protagonist Markel, se glasi, da so bili nadnaravni dogodki na gori in ob njenem vznožju v Drugi Mojzesovi knjigi, ki jim je izraelska množica prisostvovala zgolj od daleč, v resnici scensko dognana in spektakularna oblika prvobitnega, predjudovskega bogoslužja, ki je bilo doma na tem prostoru. Ogenj, dim in bobnenje, ki v svetopisemskem besedilu spremljajo božje prihode, naj bi bili kratko malo spektakel za množico, te »posebne« učinke pa naj bi Mojzes in njegovi nasledniki dosegali z uporabo neke vrste smodnika. V zadnjem delu prispevka osvetljujem avtorjevo vpetost v njegov čas in tedanje duhovno-intelektualne premike ter njegov odnos do religije, kakor se kaže v nekaterih njegovih leposlovnih delih.