O naglasnih znamenjih v Bohoričevi slovnici 1584 je podrobneje pisal že pater Stanislav Škrabec, za njim pa l. 1968 Jakob Riglerl in 1971 Rudolf Kolarič. Škrabec je iz Bohoričeve slovnice navedel 81 ...enot s krativcem, nato pa iz Dalmatinovega prevoda Biblije še 48 in iz Megiserjevega slovarja 1592 40. Škrabčev komentar k tem izpisom: "/S/vojega pravila /o rabi akuta in brevisa/ se drži Bohorič primeroma jako natanko in stanovitno. / .../ Popolnoma dosleden Bohorič seveda ni, piše precej pogosto samo e ali a namesto è ali à, večkrat tudiii: sin sna, pijanic, razločik, gladik, požrešin. Zraven kokèr pozna tudi kakèr. / .../ To in ono v njegovi pisavi vtegne biti tiskovna pomota, gravis namesto akuta in nasprotno, npr. Prešèrn nam. prešérèn. " (Škrabec zglede navaja v navadnem črkopisu svojega časa.) Dalje: "Tudi v Dalmatinovi bibliji stoji za b pogostoma à ali è, še večkrat seveda sam a ali e, tudi i." In: "Celo Megiser v svojem Dictionarium quatuor linguarum 1592 rabi v mnogih primerih è in včasih a za b." Škrabec je opozoril še na upoštevanje tega v Hrenovih Evangelijih in listih in tudi v Schönlebnovi 2. izdaji le-teh.
Primož Trubar je tudi oče slovenskega pisanja. Slovenski knjižni jezik je zapisoval s samo petimi samoglasniškimi črkami (a e i o u), zvočnike z u/v, i/j, m, n, l, mehčanij l in n ni zaznamoval, jih ...je pa večkrat nakazoval z e namesto za ya l in nm trdi l je včasih pisal na koncu besede z dvema ll. Nezvočniki so mu delali težave na koncu besede (prim. jezik pisan kot jezig), pri števniških besednih zvezah je bil neizenačen glede ujemanja in vezave. Rabil je preveč prevaetih besed in kalkov iz nemščine, je pa varoval individualnost slovenskega jezika nasproti nemščini in hrvaščini.
Prispevek je rayvojni pregled slovenskega jezika od začetkov do danes. Kronološko predstavlja obdobijske normativno-razlagalne faze od izvora in poimenovanja slovenščine prek prvih zapisov in ...postopnega pravorečno- pravopisnega normiranja do slovničnih opisov in razlag in več- ali dvojezičnih slovarjev ter enojezičnih razlagalnih slovarjev slovenščine.
C'est au cours de mes études de slavistique (1947-1952) que je me suis familiarisé avec I'oeuvre de L. Tesnière, tout d'abord grâce à ma lecture de son livre Oton Joupantchich, poete slovène. Je l'ai ...retrouvé plus tard lorsque j'entrepris l'examen de son importante monographie sur le duel en slovène voulant esquisser une histoire exhaustive des dialectes slovènes pour M. Vasmer (1962). Ma troisième rencontre avec l'oeuvre de Tesnière est liée au compte rendu que j'ai fait de l'Essai de grammaire slovène par Cl. Vincenot (Slavistična revija 1979); ceci m'a amené à parcourir les Eléments de syntaxe structurale (éd. 1959 - l'influence de Tèsniere sur le travail de Vincenot étant très sensible). En préparant le présent exposé, je me suis appuyé essentiellement sur la version russe des Eléments (Osnovy strukturnogo sintaksisa, 1988,6 celle-ci se réfère à la 2 ème édition parue en 1976 et raccourcie d'un septième).
Škrabec je kar precejkrat omenjal tudi Prešerna, vsega je sedemindvajset takih mest. Najobširneje obravnava Škrabec pisno in govorno obliko priimka našega največjega pesnika.
PDF
