Abcčć migracij, besedilo z veliko izredno močnimi točkami, želi biti slovar in nekakšen poljudni »uvodnik« za nepodučenega bralca. Pri tem opravi sijajno delo. Gesla so koncizna in neduhamorna. Je ...dostopno v najboljšem smislu – ko rečenica postane prezapletena, avtor vedro in glasno naznani svoje nezadovoljstvo; tudi njemu se (kot verjetno tudi bralcu) nemarno zafecljajo možgani, ko zasliši besedno zvezo »pozitiven migracijski saldo« ali »diskurzivni post-prizmatični zasuk«. Obenem pa je skrajno previden, da ne bi iz »poljudnosti« nenamerno odtaval v temnosivo goščo trivialnega. Svojo pozicijo sproti obelodani. Vsako geslo ima celovit smisel, obenem pa avtor z zavidljivo lahkotnostjo preskakuje med sodobnostjo, zgodovino in prihodnostjo; med gesli in med pomenskimi sklopi. In tako bralčeva glava hvaležno sledi Indijancem, ki – pred 20.000 leti – iz Azije čez Beringov preliv sopihajo v svojo novo domovino. Sledi Kolumbu, ki v »novi svet« prinese sebe, svojo posadko, bakterije in silovite družbene spremembe. Sledi krompirju, ki prinaša izobilje; manku krompirja, ki prinaša pogubo in množično izseljevanje iz Irske. Bralec si živo (ampak res živo) predstavlja svoje bradate, hudo neurejene prednike, ki med 6. in 7. stoletjem iz Zakarpatja capljajo na zahod. Možgane mu lahkotno odnese v čase, ko se Avstrijci cmarijo v mineštri »številnih ljudstev s srbečimi petami«, in v poznejše čase, ko fevdalna gospoda iz nemških dežel v različne dele dežele svoje podložnike razpošilja »kot svinjske pršute«.
Članek temelji na raziskavi, ki so jo avtorji opravili leta 2021. V središče postavlja izkušnje otrok in staršev beguncev z vključevanjem v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Sogovorniki iz ...dvanajstih družin so spregovorili o pozitivnih in negativnih vidikih vključevanja v vzgojno-izobraževalni sistem. Med njimi so prevladovale težave z učenjem jezika, učne težave, diskriminacija. Proces vključevanja, ki v zakonih in strategijah deluje kot enoznačen »postopek« prilagajanja otrok na nove jezikovne, kulturne, izobraževalne in institucionalne razmere, v raziskavi predstavljamo iz perspektive »subjektov vključevanja«. Ti proces doživljajo kot dolgotrajen, niansiran in težaven.
Romi so bili v Evropi stoletja tarče nasilja, kaznovanja, izključevanja in patologiziranja, s sodobno, razsvetljensko prevzgojno vnemo pa naj bi jim »pomagali«, da se otresejo pripisane ...manjvrednosti, opustijo problematična vedenja in se asimilirajo. Avtorica dokazuje, da se sodobni programi za vključevanje kljub humanističnemu pridihu in zavezanosti k varovanju manjšinskih pravic skladajo s prejšnjim strukturnim nasiljem. Pri tem v večini primerov dobrohotno »vključevanje« v praksi pomeni socialno, kognitivno, jezikovno asimilacijo, za namene multikulturalizma pa so Romom prepuščene nekatere eksotizirane poteze kulture. Takšna interpretacija Rome prikazuje kot ljudstvo, katerega edini problem je, da niso dovolj napredni - vsega preganjanja in poskusov »vključevanja« so deležni lezato, ker je njihova točka razvoja nezdružljivaz evropsko civilizacijo. Nereflektirano »vključevanje« Romov, predvsem s pedagoškim in socialnoskrbstvenim aparatom, poraja nove etape izključevanja, diskriminacije in rasistične obravnave, kerohranja simbolno mejo med Nami in Njimi čvrsto. Če prevzgoja ni učinkovita, je krivda za neuspeh projektov vključevanja pripisana Romom. Čeprav je vključevanje Romov uradno postalo imperativ, avtorica opozori na spornost nadnacionalnih in nacionalnih strategij in smernic o vključevanju, ki je v resnici samo nova preobleka izključevanja.
V príspevku bomo povzeli produkcijo, ki je v zadnjih desetletjih nastala na področjupreučevanjapovezanosti med družbenopripadnostjo in govorno-jezikovnimi dispozicijami otrok. Ce so v drugi polovici ...20. stoletja teoretsko in metodološko pot utirale predvsem lingvistika, sociolingvistika in sociologija, so pozneje ključno vlogo prevzele discipline, kot so razvojna psihologija, logopedija in nazadnje nevroznanost. S tem se je korpus znanja močno podatkovno okrepil, izostril korelacijo med SES in razvojem otrok ter pokazal na dejavnike okolja, ki igrajo vlogo v socialnem »dedovanju« primanjkljajev deprivilegiranih otrok. Vendar bomo pokazali, da je prav obsežna empirija, zbrana s sodobno programsko opremo ter standardiziranimi instrumenti, deloma podprla »vrnitev« teoretsko manj koherentnih deskriptivnih kategorij. Družbeni razred je sprva zamenjal pojem socialno-ekonomskega statusa/indeksa, nazadnje pa se je razkrojil na vrsto »površinskih« (netrajnih, partikularnih) lastnosti družinskega okolja in privilegiranih/deprivilegiranih staršev. Na področju preučevanja govora in jezika je opaziti povratek študij, ki se osredotočajo (izključno) na leksiko, redkeje na sintakso, skoraj povsem pa zanemarijo semantične in semiološke aspekte jezika ter socialni in družbeni kontekst, v katerem se jezik »poraja«. S tem se je prekinila linija kavzalnosti, ki jo je pokazal Bernstein v sodelovanju s sistemskimi funkcionalnimi lingvisti; razlaga »diskurzivnega dedovanja« socialnih položajev se je poenostavila in povzročila vrsto nenadejanih učinkov: individualizacijo družbene neenakosti, prelaganje odgovornosti za socialno reprodukcijo na revne starše, ki z otroki premalo in »preslabo« govorijo, ter redukcijo kompleksne diskurzivne neenakosti na razvojno patologijo, ki jo je moč pri otrocih izmeriti in s primernimi pedagoškimi/terapevtskimi sredstvi »popravljati«.
Povzetek Raziskava je nastala na podlagi večletnega terenskega dela študentov prostovoljcev. Pri sodelovanju z romskimi družinami smo ugotovili, da se vzgojno-izobraževalna pot otrok (ne glede na ...izredno različnost med družinami) izide na predvidljive načine: z občutki nesprejetosti in nesposobnosti pri otrocih, učnimi težavami, pripisanimi posebnimi potrebami, segregacijo in zgodnjim opuščanjem šolanja. Ideji romskega otroka in romskega učenca se kažeta kot ključna diskurzivna konstrukta, ki vodita institucionalne postopke vključevanja/izključevanja v pedagoškem procesu. Medtem ko formalno (v zakonih in strategijah) prevladuje ideologija integracije/inkluzije, krožeče diskurzivne konstrukcije pedagoških delavcev »romsko drugačnost« konstruirajo kot deficit. V tem kontekstu se asimilacija in nazadnje segregacija kažeta kot nujna institucionalna prijema za kompenzacijo primanjkljajev in udejanjanje enakih možnosti. V članku analiziramo, kako 11 pedagoških delavcev, zaposlenih v vrtcih, osnovnih šolah in osnovnih šolah s prilagojenim programom, konstruira pojem romskega starša in otroka/učenca. Obenem pa pojem Roma, kakršen je prisoten v pedagoškem kontekstu, postavljamo v širši zgodovinski in družbeni kontekst kovanja »romskosti« kot težave, ki mora biti rešena, oz. deficita, ki mora biti odpravljen. Pri tem zagovarjamo tezo, da so sodobni pedagoški poskusi Rome vzgojiti in izobraziti zgolj preobraženi podaljšek zgodovinskih poskusov evropskih držav, da bi »romski odklon« (od predpostavljene norme evropskih dominantnih družb) odpravljale oz. ga upravljale.
Namen prispevka je kontekstualizacija govorno-jezikovnega razvoja otrok iz ranljivih družin. Posebna pozornost je namenjena neskladnosti med perspektivo družin, ki predstavljajo vsakdanji socialni, ...ekonomski, kulturni in jezikovni kontekst otroka, ter perspektivo vzgojno-izobraževalnih institucij, ki nudijo določene programe kompenzacije in podpore otrokom iz ranljivih družin. Ranljive družine v prispevku pojmujemo kot tiste, ki se soočajo s izzivi na številnih področjih, na primer z nizkim socialno-ekonomskim statusom, nestalno zaposlitvijo ali grožnjo brezposelnosti, negotovo nastanitvijo, marginaliziranim družbenim statusom. Obenem so otroci iz ranljivih družin v vzgojno-izobraževalnem sistemu pogosto stigmatizirani in manj učno uspešni. Spoznanja številnih raziskav nakazujejo, da je temeljni mehanizem družbene reprodukcije v izobraževalnih institucijah jezikovna neenakost. V članku bomo predstavili raziskave o razlikah v govorno-jezikovnem razvoju otrok iz različnih družbenih skupin. Pokazali bomo diskurzivne poteze, ki raziskovanje spremljajo, predvsem pri opisovanju družinskega okolja in načina življenja deprivilegiranih skupin. Znanstveni diskurz pogosto spremljajo naključna prepričanja o »kulturi podrazreda« in ranljivih družinah, katerih okolje je opisano kot manj kakovostno in nespodbudno za govorno-jezikovni in kognitivni razvoj otrok. Odgovornost za otrokov neuspeh je pripisana načinu življenja, vzgoje in komunikacije v prikrajšani skupnosti. Po drugi strani pa je v institucionalnem sistemu intenzivnejša strokovna podpora otroku pogojena s kategorizacijo v obstoječem naboru posebnih potreb. Sistem prepoznavanja primanjkljajev in sistem strokovne pomoči sta naravnana k individualizaciji in naturalizaciji težav. Pri tem ostajajo nenaslovljeni strukturni in socialni značaj »zaznanih primanjkljajev« ter kontekst družbene neenakosti.
PDF
