Revolucija v Šengalu Kavčič, Matej; ster, Marlene
Časopis za kritiko znanosti,
01/2023
288
Journal Article
Peer reviewed
Namen tega članka je predstaviti ljudstvo Ezidov in regijo Šengal (Sinjar) v Iraku, njegovo sodobno zgodovino in trenutne politične razmere s poudarkom na delovanju tamkajšnje samouprave oziroma ...Avtonomnega in demokratičnega sveta Šengala (MXDŞ). Večina podatkov je bila pridobljena z intervjuji v regiji Šengal v prvi polovici leta 2022. Avtorji na začetku članka orišejo zemljepis in zgodovino ter nadaljujejo z opisovanjem prebivalstva Šengala, kjer se globlje posvetijo kulturi in veri Ezidov ter njihovi zgodovini v odnosu do Iraka in iraškega Kurdistana. Šengal in Ezide je močno zaznamoval genocid, ki ga je nad njimi izvedla Daeš (islamska država) leta 2014, in tudi njihov odpor proti njej. Opisujejo razvoj odnosov po porazu Daeš v Šengalu med različnimi akterji, kot so iraška država, Demokratska stranka Kurdistana (KDP), Hašd al Šabi (ljudske mobilizacijske sile) in MXDŞ ter z vsakim od njih povezane oborožene sile. Podrobno pojasnjujejo sistem avtonomne uprave Šengala, njegovo vzpostavitev kot neposreden odgovor na genocid, načela delovanja in povezave celotnega ustroja. Prav tako obravnavajo delovanje njegovih posamičnih delov od komun do ljudskih svetov in odborov ter ustanov za izobraževanje, zdravstvo, komunalne službe, diplomacijo, oborožene sile ter ženske, mladinske in kulturne organizacije. Na koncu poskušajo orisati razsežnost »neosmanizma« in posledice napadov turške države z brezpilotnimi letali na Šengal. Članek zaključujejo s kratkim poročilom z zadnjega kongresa MXDŞ.
Besedilo obravnava umetnostne geografije in politike (ne) pripadanj a, ki jih ustvarjajo sodobni sistemi razvrščanja in kuriranja umetnosti v geopolitično oblikovanih arhivih. Raziskuje razmerje med ...starimi in novimi pomeni neuvrščenih geografij, ki se upirajo zgodovinskim in družbenim razmerjem moči, vzpostavljenim z neenakomernim omrežjem geopolitičnih identitet. Tekst se osredotoča na več umetniških in kuratorskih primerov (Milica Tomič, Lina Džuverovič, Lana Čmajčanin, Ana Hoffner ·ex-Prvulovič), ki presegajo že uveljavljene umetnostne kartografije, in raziskuje (post)jugoslovanski prostor, pri čemer uvaja zgodovinsko idejo neuvrščenosti, ko gre za proces identifikacije in klasifikacije današnje umetnosti na feminističen način.
Henrika Šantel kljub izvrstnim delom, ki jih je ustvarjala od začetka 20. stoletja pa skoraj vse do smrti leta 1940, še ni doživela pregledne razstave. Besedilo raziskuje njen opus in odzive nanj in ...se dotakne vprašanj avtoric, ki so jih v tem obdobju še vedno cenili manj kot dela slikarjev moškega spola in jim, kot je razvidno iz objav tistega časa, pripisovali značilnosti, kot so vestna, marljiva, čustvena, simpatična ..., kar za umetnike moškega spola ni veljalo. Hkrati opozarja na patriarhalno okolje, ki je avtoricam, posebej tistim nižjega stanu in nepremožnim, onemogočalo kakovostno šolanje in razvoj njihovega dela, tako da še danes (z izjemo Ivane Kobilce) ostajajo v ozadju - celo npr. v postavitvi v Narodni galeriji. Cilj besedila je opozoriti na to pomembno umetnico, ki je v nabor slikarstva na Slovenskem dodala mnogo kvalitetnih del. Skrajni čas bi bil, da se njen opus krona z monografijo in pregledno razstavo, kjer bi lahko, ne le z obrobnimi zapisi, končno ovrednotili njen prispevek in ugotovili, da ni prav nič zaostajala za ostali stanovskimi kolegi. Sokorak s sodobniki je Henriki Šantel uspel kljub temu, da so bile razmere za ustvarjalke neprimerno težje, kar velja še danes, ali kot pravi Bojana Kunst v knjigi Življenje umetnosti, je življenje umetnice v konfliktu s patriarhalnimi mikrostrukturami, s katerimi se kot ženska neprenehoma spopada.
Prek izbranih feminističnih vizualnih umetniških del, ki so nastajala v Sloveniji od okvirno leta 2000 dalje, skozi pogovor reflektiramo vpliv feministične umetnosti in feminizma na družbo in ...obratno. Obravnavamo različna umetniška dela, ki so vsako na svoj način pomembna, bodisi zaradi družbenega trenutka, v katerem so nastala, bodisi zaradi njihove vsebine. K feminizmu pristopamo s prizme vključujočnosti kvira s posebno pozornostjo na robove marginalnega in ga jemljemo kot gibanje, ki se zavzema za konec seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja, po bell hooks (2022). Z medsebojno razpravo želimo ohraniti osebno izkušnjo in spomine, ki nam pomagajo zgodoviniti feministično umetnost, emancipatorne umetniške in družbene prakse ter njihove akterkeje. Obenem nam odmerjeni prostor omogoča le nekaj vpogledov in ne celostnega pregleda, ki bi si ga sodobnejša feministična umetnost zaslužila. V razpravi smo se dotaknile tudi družbenega in političnega okolja, nekaterih feminističnih ter formalnih in neformalnih skupin LGBTIQ+, aktivističnih akcij in festivalov. Poseben poudarek smo namenile Mednarodnemu feminističnemu in kvirovskemu festivalu Rdeče zore, ki izhaja iz AKC Metelkova mesto. Festival, ki je edini dolga leta v svojem nazivu nosil pridevnik feministični (in kvirovski), je s svojo številčno in spreminjajočo se organizacijsko ekipo in njenim aktivističnim angažmajem eden izmed ključnih prostorov, ki mu je uspelo zgraditi (začasno) feministično kontrajavnost. Ta si je v njegovem varnejšem prostoru drznila sanjati o bolj vključujočih praksah in je nepovratno vplivala tako na umetnost kot tudi na teorijo. Bila je pomemben kamenček v mozaiku prizadevanja za bolj vključujočo družbo, v kateri je beseda feminizem redkeje razumljena kot zmerljivka.
Članek raziskuj e problematičnost vpisa žensk v zgodovinski spomin in njegovo povezanost s kolektivnimi predstavami o preteklosti, ki se navezujejo na specifično podobo ene od najbolj znanih žensk v ...naši zgodovini. V ospredju sta primerjava in analiza učinka mitskih predstav Veronike Deseniške in Barbare Celjske, s katerimi se odkriva instrumentalna funkcija mita, ki utrjuje veljavna razmerja moči znotraj družbenih razmerij. Analiza se posebej osredotoča na vsebino in funkcijo določene zgodovinske predstave, ki jo v dobršni meri zavzema mitska struktura. Veronika Deseniška velja za najbolj prepoznavno žensko iz plemiške družine Celjskih. Čeprav je zgodovinskih pričevanj o njej zelo malo, se je njen lik tako močno vpisal v kolektivni spomin, da se je ob njem oblikoval mit. Mit o Veroniki ponuja zgodbo o tragični usodi ženske, ki zaradi ljubezni postane žrtev svojega mogočnega tasta. Njeno nasprotje v mitski strukturi je Barbara Celjska, ki je bila, kot je znano iz zgodovinskih virov, ena od najvplivnejših žensk svojega časa. Njuni podobi v kolektivnem spominu ustvarjata specifično dualno razmerje, ki ni rezultat naključja, temveč instrumentalne funkcije mita, ki s svojimi popačenimi in stereotipnimi predstavami konstituira in utrjuje pozicijo ženske znotraj patriarhalnih družbenih razmerij.
