Zgodovinska oblika krajine ang. landscape priklicuje dva odnosa do pokrajine, ki se izražata v dveh priponskih glagolih: gledati (iz grškega skopos) in oblikovati (iz staroangleškega sceppan). To ...natančno pojasnjuje, kako podobe naravnega okolja vedno prikazujejo drugo 'naravo' - naravo, ki je že semiotizirana z nekega zunanjega vidika. V tem besedilu analiziram podobe „očiščenih pokrajin" (Levi, 2021, 2022) v delih sodobnih umetnic - podobe odsotnosti, izbrisa in praznine - kot afektivne kazalce travmatične politične zgodovine: razpad države, uničenje socialistične družbene infrastrukture, množično iztrebljanje ljudi, razseljevanje, privatizacija družbene lastnine, nacionalni zgodovinski revizionizem. V času socialistične Jugoslavije je beseda zemlja v srbohrvaškem jeziku označevala tako zemljo kot državo. Zato je imela večplastna tema krajine pomembno vlogo v vizualnih predstavah po vojnah v devetdesetih letih 20. stoletja. Ukvarjam se s pojmi praznine in odsotnosti, vpisanimi v pokrajino, s pokrajino kot odsotnostjo v sodobnih delih štirih feminističnih avtoric, ki delujejo na področju videa, fotografije in filma: Marte Popivoda (Pejzaži otpora ali Pokrajine odpora, 2021), Darinke Pop-Mitić (Pejzaži ali Pokrajine, 2003-04), Goranke Matič (Tiho teče Sutjeska, 2003-04) in Milice Tomič (Ukradeno pismo, 2014).
The article introduces Gelč Jontes (1906-1973), a long forgotten Slovenian writer in the history of Slovenian literature. The first part of the article provides biographical information that was ...previously unknown, as Gelč Jontes was listed in the Encyclopaedia of Slovenia with only a few lines. The following section summarises the reactions of her contemporaries to her only published collection of novellas, Sreča na črepinjah (Happiness on Shards, 1943), and explains the main features of her literary work. The central part of the article focuses on the study of female sexual desire rooted in girls' studies and feminist geography studies. The conclusion of the article is that Gelč Jontes contributed to Slovenian literature autobiographical representations of girls' sexual desire in urban topography, which she was the first one to introduce to Slovene literature.
V članku najprej na kratko orišem temeljne značilnosti glavnih zahodnih konceptov ljubezni in jih opredelim kot tiste, ki ne ponujajo sreče in zadovoljstva v partnerskem odnosu, zato ponudim svoj ...koncept zrele, odrasle in osrečujoče ljubezni, za katero si moramo aktivno, kreativno prizadevati.
Članek raziskuj e problematičnost vpisa žensk v zgodovinski spomin in njegovo povezanost s kolektivnimi predstavami o preteklosti, ki se navezujejo na specifično podobo ene od najbolj znanih žensk v ...naši zgodovini. V ospredju sta primerjava in analiza učinka mitskih predstav Veronike Deseniške in Barbare Celjske, s katerimi se odkriva instrumentalna funkcija mita, ki utrjuje veljavna razmerja moči znotraj družbenih razmerij. Analiza se posebej osredotoča na vsebino in funkcijo določene zgodovinske predstave, ki jo v dobršni meri zavzema mitska struktura. Veronika Deseniška velja za najbolj prepoznavno žensko iz plemiške družine Celjskih. Čeprav je zgodovinskih pričevanj o njej zelo malo, se je njen lik tako močno vpisal v kolektivni spomin, da se je ob njem oblikoval mit. Mit o Veroniki ponuja zgodbo o tragični usodi ženske, ki zaradi ljubezni postane žrtev svojega mogočnega tasta. Njeno nasprotje v mitski strukturi je Barbara Celjska, ki je bila, kot je znano iz zgodovinskih virov, ena od najvplivnejših žensk svojega časa. Njuni podobi v kolektivnem spominu ustvarjata specifično dualno razmerje, ki ni rezultat naključja, temveč instrumentalne funkcije mita, ki s svojimi popačenimi in stereotipnimi predstavami konstituira in utrjuje pozicijo ženske znotraj patriarhalnih družbenih razmerij.
Preko ikonografske in medijske analize izbranih del umetnice Anne Ehreinstein in skozi vizuro družbenoreproduktivne teorije besedilo tematizira delo na hiperženskosti oziroma delo lepote (delo na ...lastnem izgledu) kot družbenoreproduktivno delo in na ta način ponudi svež pogled na ospoljene aspekte proizvodnje umetniške subjektivnosti kot dela umetnosti. Poglavitne metode, ki jih Anna Ehrenstein uporablja v svojih večmedijskih delih, so montaža najdenih posnetkov s spleta, intertekstualna uporaba kritičnih besedil ter samoupodabljanje. Članek se posveti delu, ki predhodí načine tega samoupodabljanja, ki umetnico predstavljajo kot mlado, lepo in kritično diasporično umetnico delavskega razreda in globalnega juga. To delo je v besedilu označeno kot delo lepote ali delo, ki ga umetnica investira v proizvodnjo ženskosti s predpono ali z določenim presežkom: hiperženskosti. Prispevek sledi naslednjim analitičnim korakom: proizvajanje umetniške subjektivnosti najprej umesti znotraj dela umetnosti, nadalje pa delo na videzu hiperženskosti uvrsti k delu lepote kot družbenoreproduktivem delu, ki ga morajo predvsem žensko ospoljene osebe investirati v svoj videz kot predpogoj vstopa in uspešnega delovanja znotraj sfere produktivnega (načeloma plačanega) dela. Prispevek hiperženskost motri tudi z gledišča, kjer se v soodnosu z globalizirano vizualno kulturo vzpostavlja v samih obravnavanih umetninah, sprašuje pa se tudi po njenih družbenih vlogah. Feministična kritika avtonomne umetnosti že vrsto let opozarja na ospoljenost koncepta avtorstva kot navdihnjenega in genialnega moškega subjekta, pripadajočega predvsem višjim družbenim razredom. Znotraj polja t.i. avtonomne umetnosti so vprašanja #jaztudi ključno vezana prav na normativne koncepte ,prave· umetniške subjektivnosti kot predvsem moško ospoljene, višje ali srednjerazredno pozicionirane in bele subjektivnosti iz geopolitičnih in gospodarskih ,centrov·. Vprašanje - Kako delovati kot ,(samo)označena ženska· v polju avtonomne sodobne umetnosti? - pričujoče razmisleke odpira napram širšim kritičnim pretresom načinov vzpostavljanja umetniške subjektivnosti in avtoritete znotraj avtonomne umetnosti.
Svetloba v temi Širca, Majda
Časopis za kritiko znanosti,
01/2023
290
Journal Article
Peer reviewed
Watching a film is always a very personal experience. I wonder whether film can represent, express and relive this experience, in what ways and in what roles cinema can perform in a work of film. For ...some filmmakers, their first encounters with the cinema or moving pictures were fatal. For Giuseppe Tornatore, this contact was a literal entry into the cinematic paradise. The amateur super 8 film in Wenders' Paris, Texas brings back the protagonists memory. In The Fabelmans Spielberg confesses how he lost the virginity of his gaze during his first film screening. For Fellini, cinemas were the scene of a double spectacle - the one on the screen and the one below it. In The Purple Rose of Cairo Woody Allen pierced the screen and drowned reality in illusion. The Hollywood film initially seen in Rdeči Boogie ali Kaj tije deklica, grounded socialism. In Sladke sanje, the bully loses it during the screening when the film runs out of »boobs«, which were supposedly cut out by the communists. Even Tito knew that film has the power of propaganda, he saw one almost every day. It makes you relax and smile, he said. Or crawl under the table when the train comes to the foreground, Badjura said. But a film is most fatal when the illusion of film is transformed into a new illusion, as expressed by Victor Erice in the most beautiful way possible in El espíritu de la colmena.
Osnovna misel pričujočega teksta je osvoboditev žensk izpod nadvlade moških, ki so tudi snovalci kapitalističnega, izkoriščevalskega sistema. Avtor trdi, da se je moška nadvlada začela z ...zasužnjevanjem žensk in uničenjem matriarhalne družbe po tem, ko si je skupina močnih, vodilnih moških skupaj z visokimi svečeniki in plemenskim starešino/šamanom podjarmila ženske že pred 2000 leti p. n. št. - to avtor imenuje prvi razkol v zgodovini spolov, ki je eden od treh razkolov v zgodovini spolov. Zasužnjevanje se je začelo z dodeljevanjem neplačanih gospodinjskih opravil ženskam, kar imenuje »pogospodinjenje«, a pri tem zasužnjevanju ne gre le za zasužnjevanje žensk, ampak tudi moških in otrok z vzpostavitvijo družbeno razslojenih razredov. Avtor na podlagi tega skozi različne zgodovinske spremembe vleče rdečo nit zasužnjevanja žensk in zaključi, da dokler ne bodo svobodne ženske, ne bo svobodne, egalitarne in demokratične družbe (in to misli tako na kurdsko kakor občečloveško družbo), zato je glavni cilj spodbujanje žensk k ozaveščenosti o njihovi neenakosti, organiziranju (samih v svojem gibanju), izobraževanju in političnem ter ekonomskem udejstvovanju.
