V članku bomo, izhajajoč iz konjekture o izmuzljivosti in obenem samoumevnosti koncepta avtorja ter ob poudarku, da je gledališka predstava, nastala iz predloge prevedenega besedila, ...interdisciplinarni dogodek, ki ga moremo (in moramo) razčlenjevati z vidika vsaj dveh obširnih teoretičnih disciplin, in sicer z vidika teatrologije in prevodoslovja, zbrali temeljne konceptualizacije avtorstva obeh disciplin. Teatrologija med drugim preučuje avtorsko funkcijo, ki se je v gledališču z avtorja besedila prestavila na režiserja oz. razširila na režiserja in avtorsko skupino, ki ustvarja po sodelovalnem principu. Koncept avtorstva je kompleksen tudi pri prevodih in v prevodoslovju, saj ima vsak prevod vsaj dva avtorja: avtorja izvirnega besedila in avtorja prevedenega besedila. Iskanje avtorja in avtorskega se izkaže za še posebej kompleksno, kadar govorimo o predstavah, ki nastanejo na podlagi prevedenega besedila ali celo v dialogu z njim. V članku sopostavimo ustaljeno videnje avtorstva kot linearne verige (od avtorja besedila, prevajalca, režiserja ter uprizoritvene skupine skupaj z igralci) ter novo konceptualizacijo avtorstva v sodobnem gledališču kot rizomsko strukturo. Z diskusijo o ustvarjalnosti, kompleksnih strukturah avtorske funkcije in avtorskih dejanj ter o odgovornosti za pomen se članek vključuje v diskurz o avtorskem ter dvojico zvestoba/svoboda nadomešča s pojmoma sodelovanje in zaupanje.
Članek proučuje vrednostni naboj glavnega lika v pripovedi Iva Andrića Potovanje Alije Đerzeleza (1920). Izhajamo iz pionirske študije Simone Winko (1991) o aksiološki analizi teksta ter uporabimo ...koncept implicitnega avtorja Waynea Bootha (1961) in nekatere naratološke pojme Wolfa Schmida (2005). Nato naredimo analizo znotrajtekstualnega vrednotenja pripovedi na ravneh direktnega (esencialnega) in indirektnega (situacijskega) vrednotenja ter vrednotenja v domeni implicitnega avtorja. Vpoglede, do katerih smo prišli z aksiološko interpretacijo, nazadnje primerjamo z nekaterimi zgodnejšimi interpretativnimi vpogledi o Andrićevi pripovedi.
Borges v Cervantesovem ogledalu Kalenić Ramšak, Branka
Vestnik za tuje jezike,
12/2021, Volume:
13, Issue:
1
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Borges je pri pisanju svojih izmišljij, ki pomenijo začetek postmodernistične pripovedi v svetovni književnosti, eden najbolj originalnih bralcev in interpretov Cervantesovega Don Kihota, ki ...predstavlja začetek sodobnega romana v književnosti zahodnoevropskega duhovnega kroga. Članek obravnava nekatere literarne povezave med Cervantesom in Borgesom, ki sta vsak v svojem času in na svoji strani Atlantika pomenila začetek velikih sprememb v razumevanju svetovne književnosti. Tako Cervantesov kot Borgesov referencialni svet ni neposredna realnost temveč bodisi ironična primerjava resničnega z literarnim svetom bodisi fikcija, ki je nastala na podlagi ustvarjalnega branja že prej napisanih literarnih del. Pri obeh avtorjih ni jasne razmejitve med realnostjo in fikcijo, saj sta v njunih besedilih prepleteni. Cervantes prebira antične, renesančne in baročne avtorje, pripovedni junak don Kihot oziroma njegov drugi jaz, Alonso Kihano, se izgublja v izmišljenih svetovih viteških romanov, ki jih ima skrbno spravljene v svoji knjižnici. Borges si svojega življenja brez književnosti in knjižnice ne zna predstavljati. Na primeru analize dveh Borgesovih kratkih pripovedi – Pierre Menard, avtor Kihota (1939) in Delovanje knjige (1981) – se pokaže njuna neverjetna ustvarjalna prepletenost. Borges je znal literarno materijo renesančno-baročnega avtorja mojstrsko vgraditi v vsebino svojega lastnega ustvarjanja in nadaljevati literarno raziskovanje z metafikcijskimi literarnimi postopki. Zato izbrani Borgesov epigraf na začetku članka iz kratke pripovedi Utopija moža, ki je utrujen, da je potrebno predvsem vedno znova brati, potrjuje njegovo predanost dejanju branja, ki je neskončno in vedno ponavljajoče se dejanje – regressus ad infinitum. Bralci pa moramo biti v procesu branja aktivno udeleženi kot soustvarjalci in odprti za vse možnosti recepcije.
The implied author is not a uniform concept because of the variety of its definitions. The article examines the use of the term implied author introduced by Wayne C. Booth and his subsequent ...reconceptualizations in Slovenia. The paper includes an original synthesis of the theories of the implied author focusing on the key older and modern theories, which shows their differences. The author highlights the problematic areas of each type of the concepts. She sheds light on understanding of the implied author as a reader-generated construct, which is seen as the most reasonable view and it is prevalent in contemporary debates.
Genes involved in the target of rapamycin (TOR) signaling pathway are implicated in nutrient translation, cell proliferation and differentiation, and anabolism, which can affect both growth and feed ...intake. However, the role of TOR signaling in the regulation of feed intake and feed efficiency in poultry is not clear. In the present study, a total of 1000 ducks, of similar initial weight, were chosen and transferred to individual cages to determine their residual feed intake (RFI) from the age of 21 to 42 days. Subsequently, 60 ducks, which were divided into high (HRFI) and low (LRFI) groups according to their RFI, were chosen to analyze the TOR signaling activities in the liver. The differential expression level of genes involved in the TOR signaling pathway was assayed by the real-time polymerase chain reaction. In the liver, the expression of
AKT, avTOR, avLST8
, and
S6K1
was significantly higher in LRFI ducks than in HRFI ducks;
avTOR
and
AKT
were negatively associated with the feed conversion ratio and RFI. Furthermore,
PI3K
was moderately positively associated with
AKT; AKT
was strongly positively associated with
PI3K, avTOR, avLST8
, and
S6K1
; and
avTOR
was strongly positively associated with
S6K1
. In conclusion, the activation of avTOR signaling in the liver of LRFI ducks might be ascribed to higher energy state or more active nutrient transport (amino acids), or both, than those in the liver of HRFI ducks. The results of the present study indicate that
AKT
and
avTOR
of TOR signaling might be used as candidate genes to assess molecular regulation of feed efficiency.
Avian target of rapamycin (avTOR) is a highly conserved serine-threonine kinase that serves as an intracellular energy and nutrient sensor and regulates cell division, growth, and apoptosis. The role ...of avTOR in mediating feed intake and growth in poultry is unknown. We studied avTOR signaling activities in duodenum and liver tissues at days 35 and 42 in chickens divergently selected for low (LRFI) or high (HRFI) residual feed intake. The differential expression of genes involved in the avTOR pathway was assayed using real-time polymerase chain reaction. In the duodenum, avTOR was up-regulated in the LRFI chickens at both time points as compared with the HRFI chickens. Other genes found to be differentially expressed at day 35 included v-akt murine thymoma viral oncogene homolog, eukaryotic translation elongation factor 2, eukaryotic translation initiation factor 4E binding protein 1, 3-phosphoinositide dependent protein kinase-1, ribosomal protein S6 kinase, 70 kDa, polypeptide 1 (RPS6KP1), avTOR associated protein, LST8 homolog, ghrelin, phosphoinositide-3-kinase (PI3K), forkhead box O1, and p53 E3 ubiquitin protein ligase homolog (MDM2). At day 42, there was no change in the expression of the avTOR target RPS6KP1 or MDM2. In the liver, changes in the expression of components of the avTOR pathway primarily occurred at day 42, and differential gene expression suggests that avTOR complex 1 (avTORC1) affects feed efficiency at day 42. avTORC1 may be activated in the duodenum of feed-efficient birds to increase nutrient mobilization to other peripheral tissues. Furthermore, activation of avTOR in relation to feed efficiency may be tissue specific and may depend on the tissue's need for growth and nutrient transport. Genetic markers in key genes involved in the avTOR/PI3K pathway could be developed to improve feed efficiency in meat-type chickens.
Vladimir Bartol se je v svojih dnevniskih zapiskih, pa tudi nekaterih objavljenih spisih, pred temi ocitki branil, ces, da ne kaze zamenjavati realnega avtorja z njegovimi liki (ceprav so to ...prvoosebni pripovedovalci) in pripisovati teh nazorov tudi samemu avtorju. Pojasnjeval je, da je prikazoval in slikal pojave svoje dobe, in ne svojih lastnih pogledov in izkusenj. Ob ocitkih glede dr. Forcesina je denimo zapisal: »Vprasali so me na primer, ko so brali Izpoved dr. Forcesina: ti si sovraznik zensk? Odgovoril sem: ne, nisem jaz, dr. Forcesin je imel take izkusnje« (Bartol 2006: 311). Toda Bartol je celo tiste - oziroma se posebej ravno tiste -, ki so ga dobro poznali, tezko preprical o tem. Njegovi zasebni pogledi denimo na zenske niso tistim, ki so bili prikazani v nekaterih kritiziranih novelah, ustrezali nic manj, kot to velja za v njih ubesedno nihilisticno, makiavelisticno cinicno filozofijo. Ne nazadnje je v svojih dnevniskih zapiskih veckrat celo sam potrdil, da je na primer Forcesinov lik v marsicem izdelan po vzoru njega samega (Bartol 2012: 648 sl.). Tudi Donat sicer - ce se omejim le na razvpito novelo o dr. Forcesinu in njegove poglede na drugi spol - nazori realnega Bartola v precejsnji meri ustrezajo problematicnim nazorom njegovega lika. Naj navedem le nekaj znacilnih primerov iz Bartolovih dnevniskih zapiskov. Zagarju je denimo mimogrede navrgel, da so moski »v duhovnem oziru veliko popolnejsi« od zensk (Bartol 1982: 518-19). Preprican je bil, da je moski primeren za duhovno ustvarjalnost, zenska pa ne, in to je poskusal uveljaviti tudi v svojem osebnem zivljenju. Rad je belezil ginofobne domislice in izreke, na primer: »V Rusiji: ,Kura ni ptica, zenska ni clovek'« (RM 25; 6. 4. 1936), ali: za Ruse »utegne zares v polni meri veljati Macchiavellijev izrek: Mnozica je kakor zenska, ce je ne tepes ti, te tepe ona« (B2; 20. 9. 1948). Dnevniski zapisek 7. 3. 1950 prinasa tole modrost: »O 'histerikah' se nekaj. To so zenske, ki niso bile zadoscene ali v seksusu ali v drugih ambicijah, kar se izvede pri zenski lahko na eno« (B3), tisti z dne 13. 6. 1947 pa tole jasno priznanje glede lastne nekdanje ljubezni: »Ce prebiram danes tipe zensk v svojih novelah, potem se moram cuditi, kako pravilno sem jo bil v bistvu pogodil. Verjame samo tistemu, kar ji je prijetno. Do resnice same na sebi ji ni nic. Laze sebi, drugim ...« (B4) Povedna je tudi tale karakterizacija Edvarda Kocbeka: Polno ginofobije je poleg tega najti se v osnutkih za roman o Borisu Varjanku, ki ga je Bartol snoval v Trstu po vojni, in v mnogih drugih dnevniskih zapiskih iz petdesetih let. Na primer: »Kot zenska je Mira Mihelic; op. T. V. kljub inteligenci brez najmanjse zgodovinske fantazije« (B6; 5. 9. 53); ali: »zenske so v bistvu brez zgod. cuta ali, v kolikor ga imajo, imajo okrnjenega (o tem imam se veliko beleziti)« (B7; 9. 11. 54). Zgovoren je tudi zapisek z dne 22. 4. 1956: »Alamut 1.) Najvisji in najgloblji custveni, moralni in filozofski problem nase dobe, ki se je zakljucila z dnem Stalinove smrti, je problem varanja: tistega, ki vara, in tistega, ki je varan. / Jaz sem prisel do njega preko individualne trpke izkusnje: videl sem, s kako lahkoto vara zenska (ne vsaka!), prav zaradi tega, ker je zanjo resnica sama na sebi brez pomena. ('Nic ni resnicno, torej je vse dovoljeno.')« (B8). Naj ta seznam sklenem z dvoumno samokriticnim (v njem je nekaksno priznanje neprimernega mladostnega odnosa do zenskega spola) zapiskom z dne 4. 6. 1953, v katerem Bartol fantazira, kaj bi se zgodilo, ce bi mu v Ljubljanskem zvonu ze leta 1927 natisnili Don Lorenza: »Nabral bi si bil takrat okrog sebe cel harem zensk, kar bi po vsej verjetnosti izpremenilo tok mojih izkusenj. Morda bi na Nado sploh ne bil naletel, manjkalo bi mi s tem nekaj dragocenih izkusenj, izognil pa bi se bil tudi gotovim pretiranostim v sodbi do zensk, pretiranostim, ki ne lezijo v moji naturi« (B1). Bartolova proza upraviceno velja za filozofsko in idejno. Ni veliko slovenskih pisateljev, ki bi v svoje delo tako izrecno, v takem obsegu in tako poudarjeno vnasali (svoje lastne in druge) filozofske in zivljenjske nazore. Junaki mnogih Bartolovih zlasti zgodnjih krajsih pripovedi ne delujejo zares, temvec najveckrat »filozofirajo«, razgrinjajo svoje - se posebej za tedanji cas precej nekonvencionalne - poglede na zivljenje in svet. Ideje, ki jih izrekajo, se pogosto gibljejo v obmocju nihilizma, makiavelizma, cinicnega odnosa do zivljenja, podcenjevalnega odnosa do zenskega spola in podobno. Vse te ideje je mogoce zlasti v zgodnjem obdobju zaslediti tudi pri samem Bartolu kot realni osebi. Vendar to se ne pomeni, da so njegove »filozofske« krajse pripovedi preprost zrcalni odsev njegove lastne miselnosti. Bartol z razlicnimi pripovednimi postopki (najpogosteje z ironijo, vecstopenjskostjo, vecperspektivicnostjo ali z nenadnim koncnim preobratom) taksno ujemanje izpodbija, in sporocilnost njegovih krajsih proz v svoji kompleksnosti ni identicna s filozofijo in nazori samega avtorja. Ceprav je - naj dam le en primer - realni Bartol glede pogledov na alpinizem na strani svojega dragega prijatelja Juga in ne na strani svojega profesorja botanike Franca Jesenka (z njim dejansko ni bil v najboljsih odnosih), v njunem fiktivnem dialogu v pripovedi Razgovor pod Grintovcem prepricljiveje argumentira zadnji. Odnos avtorja do lastnega literarnega lika v estetsko uspeli literaturi pac praviloma ni premocrten in tezen. Ponavadi gre, kot povzame Bahtinovo pojmovanje v opombi k njegovemu Problemu avtorjevega razmerja do junaka Aleksander Skaza, za paleto »mnogovrstnih monoloskih in dialoskih odnosov avtorske besede/avtorskega glasu do junakove besede/junakovega glasu oziroma t. i. tujega govora« (Skaza v Bahtin 1999: 11, op. 2). Bartol sam se je tega kljub vcasih nasprotujocim argumentacijam vendarle zavedal. Don Lorenzo se mu je, kot je opazil, posrecil sele tedaj, ko se je otresel faktografske avtobiografske navlake, ko se je njegova podoba »odlepila od avtorja« (Bartol 2003: 331) in je junak pred pisateljem vstal kot druga oseba. Podobno je ugotavljal tudi ob Trzaskih humoreskah, da so te zazivele umetnisko polno sele tedaj, ko je glavni lik »pretrgal svojo popkovino z avtorjem« (B2; 24. 11. 1948).
Razprava se posveča soočanju Bahtinovih ugotovitev o romanih Dostojevskega (reducirani položaj avtorja, "nezaključenost" junakov in, posledično, polifoničnost romanov) z ugotovitvami ob branju Bratov ...Karamazovih, usmerjenem predvsem na filozofsko-idejni in sižejski binom Ivan - Aljoša. Takšno branje narekuje množica hagiografskih elementov, ki v veliki meri določajo junaka, predvsem Aljoša Karmazova. Vključitev t. i. biografske osebnosti avtorja v "podobo avtorja" odkrije dodatne elemente, ki "zaključujejo" junaka, kar nas sili k ponovnemu premisleku bahtinovske polifonije.
PDF
