Članek predstavi oddaljeno branje slovenske književnosti iz obdobij slovenskega literarnega realizma in moderne. Prvi del članka vsebuje prikaz rezultatov računalniške stilometrične analize korpusa ...90 slovenskih romanov iz omenjenih obdobij, izvedene v programskem okolju R s paketom Stylometry with R. Analiza je pokazala, da je ključni signal, po katerem se vključeni romani medsebojno razlikujejo, avtorski, pri čemer najbolj izstopajo romani Pavline Pajk in Ivana Cankarja. Ker je izstopanje najbolj izrazito pri Pavlini Pajk, članek predstavi tudi stilometrično raziskavo besedišča, ki je za njene romane najznačilnejše. Na tej podlagi članek ponudi sklep, da k specifičnosti njenih romanov med drugim prispeva žanr sentimentalnega ljubezenskega romana, ki zaznamuje njen opus. V drugem delu članka je z isto metodo analiziran Cankarjev literarni opus, v korpus pa so poleg romanov vključena tudi njegova druga dela iz različnih ustvarjalnih obdobij. Iz rezultatov analize sta razvidna obdobni in žanrski razvoj Cankarjevega literarnega sloga.
Za ubesedovanje bolezni v književnosti je pomembna druga polovica prejšnjega stoletja, saj se je bolezni – poleg tradicionalne disfunkcionalnosti – pripisala tudi družbena pogojenost. Če je ...neliterarna pripoved razumljena kot medicinsko, filozofsko ali celo neznanstveno oziroma laično poročilo o bolezni, je literarna pripoved znatno bolj odprta v svojih določilih in razvejana na različne vrste in žanre. Temeljna razlika med njima je tudi način obravnave travme in stigme: literarna obravnava obeh temelji na več lastnostih, med katerimi sem se posvetila napetosti ter estetizaciji in avtorefleksiji. Povezanost dveh travm, bolezenske in družbene, je najbolj razvidna v romanih Hiša Marije Pomočnice Ivana Cankarja in Da me je strah? Maruše Krese. Kljub različnim podobam in vlogam bolezni je obema romanoma skupna etična motivacija: medtem ko Cankarjev roman obsoja vampirski kapitalizem, se Krese ukvarja z nasilno prekvalifikacijo zgodovine oziroma nepravičnim izničevanjem partizanskih zaslug. Povezava etične odgovornosti in bolezni na empatičen način je podobna tudi v romanih Sonce zahaja v Celju Eve Kovač in Igranje Stanke Hrastelj, razlikujeta pa se po tem, da prvi roman literarizira dve odvisnosti, drugi pa se posveča predvsem stigmatizaciji shizofrenije. Polisemičnost bolezni v vseh štirih obravnavanih romanih ponuja možnosti za bralčevo identifikacijo, še več pa za literarno empatijo, s pomočjo katere si »zgradimo« temelje za sprejemanje bolezni in s tem tudi raznolikosti v svetu.
V prispevku obravnavam slovensko avtobiografsko mladinsko prozo, in sicer kot specifičen podžanr avtobiografske proze, ki tematizira otroštvo oziroma odraščanje in je naslovljen (ali ga literarni ...posredniki naslavljajo) na mladega bralca. Ta vrsta proze se je oblikovala skupaj z uveljavitvijo modela pisatelja kot estetsko avtonomnega umetnika, se najbolj razmahnila v drugi polovici dvajsetega stoletja, v sodobni mladinski prozi pa je skoraj ni zaznati. V prispevku primerjam pet primerov mladinske avtobiografske proze, Moje življenje Ivana Cankarja, Solzice Prežihovega Voranca, Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič, Otroštvo Franja Frančiča in Pink Janje Vidmar, v katerih analiziram utrjevanje oziroma preseganje značilnosti, ki jih je določil prototip tega podžanra. V Cankarjevi in Prežihovi pripovedi izpostavljam fragmentiranost in liričnost pripovedi, introspekcijo kot temeljni cilj pripovedi, specifično dvojnost kronotopa, ki je pogojena s fokalizatorjevim odnosom do kronotopa, in lik matere kot poosebitev osrednjih vrednot pripovedovalca. Mira Mihelič omenjeni vzorec prelomi z vpeljavo samosvoje dekliške protagonistke in njene odsotne mame, Frančič pa z vpeljavo motivov disfunkcionalne družine in prikrito kritiko oblasti. Besedilo Janje Vidmar se že umešča v nov model literarnega sistema, ki ga zaznamuje diktat tržne uspešnosti knjige.
Konec 19. stoletja je slovensko literarno polje pretresel nastop novoromantične umetniške generacije. Med začetniki slovenske »moderne« je daleč največ prahu dvignil Ivan Cankar s pesniško zbirko ...Erotika – njen izid je namreč pospremil odmeven recepcijski škandal. Cankarjev knjižni prvenec, pristni sadež pesništva slovenske dekadence, je takoj po izidu marca 1899 večinoma pokupil in požgal ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič. Poseg, ki ga je liberalni tisk izkoristil za frontalni napad na »inkvizicijsko« mentaliteto klerikalnega tabora, je ambicioznega mladega literata postavil v središče zanimanja kot znanilca erotične revolucije v slovenski poeziji. Razprava uvodoma oriše potek slovite cenzurne epizode, nato pa s pozornim branjem Erotike – zlasti najbolj problematičnega cikla »Dunajski večeri« – pokaže, zakaj je zbirka morala v ogenj. Kot se izkaže v nadaljevanju s pomočjo kratke primerjave s sodno prepovedanimi pesmimi iz Baudelairejevih Rož zla, razvpitega škofovega posega v resnici ni mogoče označiti za cenzuro v strogem smislu, saj za njim ni (več) stal represivni državni aparat: Jeglič se v tej epizodi bolj kot omnipotentni inkvizitor izkaže kot karikirani cenzor brez dejanske izvršne moči. Cankarja so kot angažiranega pisatelja resnično boleči posegi uradne cesarske cenzure doleteli šele nekaj let pozneje.
V prispevku uvodoma predstavimo heterogenost in interdisciplinarnost digitalne humanistike kot dva osrednja in medsebojno povezana koncepta. V osrednjem delu vpeljemo uporabo metode zaznavanja ...semantičnih premikov z uporabo kontekstualnih besednih vložitev pri analizi literarnih del. Potencial metode prikažemo na primerjalni analizi pripovednih opusov Josipa Jurčiča in Ivana Cankarja, kanoničnih slovenskih avtorjev, ki sta ustvarjala v različnih obdobjih, in sicer z avtomatskim prepoznavanjem besed, katerih pomeni se med avtorjema najbolj razlikujejo. Nadaljnja interpretacija temelji na kvalitativni analizi avtomatsko pridobljenih rezultatov in na uvrščanju besed, prepoznanih kot relevantnih za razlike med Jurčičevim in Cankarjevim slogom, v pomenska polja. Pokazali smo, da je pristop, ki temelji na kontekstualnih besednih vložitvah, mogoče uporabiti za analize literature z zadovoljivimi rezultati. S tem z vidika literarne zgodovine ponujamo nov vpogled v Cankarjevo in Jurčičevo pripovedništvo, saj pokažemo, da razlika med Jurčičevim (romantičnim) realizmom in Cankarjevo moderno sloni tudi na semantiki besed, povezani z gibanjem ter družbenimi in psihološkimi dejanji in procesi.
I analysed and interpreted the philosophical elements in Cankar’s novel poetics, which are still largely unexplored in the literature, by focusing only on those categories that are supported by ...philosophical logic: the revaluation of values or originality, moral perspectivism, truth, pessimism, suffering, ethics of compassion, empathy, socialism, and hope. When explaining and connecting the highlighted categories, I relied on some of the ideas of philosophers that Cankar knew, mentioned or took into account, i.e. Nietzsche and Plato as well as Schopenhauer and Swift. In this I focused more closely on those elements of Schopenhauer’s philosophy that have not yet been discussed in the context of the author’s poetics, especially the ethics of compassion. While Plato’s idealistic philosophy, according to which the highest idea is the idea of the good and includes all other ideas – for example the ideas of truth, knowledge, beauty, justice and virtue – passes into social ethics in Nina, for in the symbolist aesthetics and the very structure of the novel the most important model is the model of platonic love. Narrative empathy in this novel is most easily connected to Schopenhauer’s ethics of compassion, within which I also explain the category of pessimism and suffering, taking into account the three fundamental levers of human behaviour, i.e. egoism, malice and compassion. It is precisely in the novel Nina that Cankar’s connection to the ethics of compassion is most obvious, which, similar to his other novels, is also connected to his socialist beliefs and Swift’s satire. It is no wonder that this particular novel was strongly rejected by literary critics, since, in addition to the proposal of processing poor children into food for the rich, it also examined the wounds of capitalist society and the individual with other innovations
Podlaga za raziskavo je bila skupina 329 povedi iz del Ivana Cankarja, ki vsebujejo kompaktne izraze oči so gledale, so gledale oči, kakor tudi povedi, ki vsebujejo te tri besede, ločene z drugimi ...besedami. Take povedi je Ivan Cankar uporabljal za opis moških in ženskih literarnih oseb. Pojavljanje takih povedi v delih, njihov razpored v romanih in njihova dolžina so raziskani s kvantitativno metodo. Klasifikacija skupine je izvedena glede na uporabo prislovov ob glagolu »gledati«.
The article analyzes the various concepts of space in Cankar's drama: the place of writing and its echoes in dramatic texts, theatrical space and the conventions of dramatic writing connected with ...it, and the structure of dramatic space as regards the interpretation of individual dramatic texts. Cankar rejected closet dramas intended only to be read; an analysis of dramatic texts shows he envisioned theatre's visual, spatial dimension.
In this article, I present a new strategy for researching stage speech based upon a specific protocol of steps. Developed through a comprehensive study of stage speech investigating breakthrough ...stagings of Ivan Cankar's drama Hlapci (Eng. The Bondsmen or The Servants) during the last fifty years, the strategy approaches the research of stage speech in a way that is objective (using a combination of audio perception and computer-assisted phonetic analysis) and interdisciplinary (including theatre studies, sociology, and other fields alongside phonetics), while considering the integration of stage speech into directorial concept and its integration with other staging factors (e.g., scenography, mise-en-scene, costumes, music, movement).
Do druge svetovne vojne so v srbščino večinoma prevajali Cankarjevo kratko pripovedno prozo. Prvi prevajalci Cankarjevih del so bili študenti profesorja jugoslovanske književnosti na beograjski ...univerzi Pavla Popovića: Miloš Ivković, Uroš Džonić, Ljubica Janković in Božidar Kovačević. Avtorji srbskih prevodov so bili tudi Slovenci (Vladislav Fabjančič, Tone Potokar) in Hrvat Niko Bartulović. Profesorja Pavla Popoviča in njegove študente je s Cankarjem povezovala težnja po združitvi jugoslovanskih narodov. Srbi so začeli prevajati Cankarjeva dela še v času njegovega življenja, tako da je število njegovih prevedenih del in ponatisov veliko. V literaturi je malo podatkov o zgodnejših srbskih prevodih (Vučenov 1977: 270) in o prvih prevajalcih.
