Prispevek odpira vprašanje o umetnostnem naročništvu pri treh duhovnikih, ki so v osemdesetih letih 17. stoletja študirali teologijo v Bologni, pozneje pa službovali v župnijah Dolnjega ...Prekmurja. Gre za duhovnike zagrebške škofije Nikolaja Kiša, Emerika Nyilasa in Petra Paulušiča, daljši ali krajši čas izpričane na čelu župnij Dobrovnik, Turnišče in Dolnja Lendava (danes Lendava). V biografskih orisih, ki so v članku navedeni za vsakega posebej, so večje pozornosti deležni njihovo bivanje v Ilirsko-ogrskem kolegiju v Bologni oziroma študij na tamkajšnji univerzi, njihove študijske, socialne in druge povezave ter sledi, ki so jih pustili ali bi jih utegnili pustiti na področju umetnosti. Eden pomembnejših ciljev prispevka je spodbuditi nadaljnje raziskave o vplivih in prenosih umetnostnih in kulturnih zgledov iz Bologne (in Italije) v dolnjeprekmurski prostor ter druga območja zagrebške in sosednjih škofij.
Prispevek na podlagi gradiva duhovniške bratovščine sv. Mihaela v Mengšu (še zlasti seznama članov), objavljenega v Zgodovinskem zborniku, Prilogi časopisa Laibacher Dioecesanblatt v letih ...1892–1895, in drugih primarnih virov ali nanje oprtih študij odkriva povezave bratovščinskih članov in podpornikov z deli v Mengšu rojenega slikarja Franca Jelovška (1700–1764). Kot izhodišče je izpostavljeno dejstvo, da se je v času Jelovškove formacije, leta 1722, bratovščini (duhovno) pridružil njegov oče, mengeški organist in cerkovnik Andrej Jelovšek. Zbrani podatki razkrivajo imena ter sorodstvene in druge vezi tistih duhovniških članov in laiških podpornikov bratovščine, ki so kot naročniki ali (so)priporočitelji vplivali na nastanek velikega dela Jelovškovih baročnih stvaritev, med katerimi se nekatere niso ohranile in jih poznamo le posredno. Ob tem je treba upoštevati, da je k naročilom nemalo pripomogel Jelovškov sloves, kar velja zlasti za čas od srede tridesetih let 18. stoletja.
Valentin Fabri je eden vidnejših duhovnikov zadnje petine 15. in prvega desetletja 16. stoletja na Slovenskem. Bil je župnik v Slovenskih Konjicah in arhidiakon savinjskega arhidiakonata, župnik v ...Vuzenici, od leta 1497 do smrti leta 1509 pa tudi prošt v Dobrli vasi (Eberndorf) in arhidiakon v Podjuni (Jauntal). Pod njim je prišlo do prezidav v konjiški in vuzeniški župnijski cerkvi, v dobrolski kapiteljski cerkvi pa so se gradbena dela nadaljevala. Medtem ko je njegov gradbeni angažma z umetnostnozgodovinskega vidika analiziral Matej Klemenčič, se pričujoča razprava osredotoča na Fabrijeve socialne vezi. Te je Fabri tkal v domačem konjiškem okolju, med študijem na Dunaju (in najbrž še kje) ter v času kariere. Na podlagi virov narejena rekonstrukcija oseb, povezanih s Fabrijem, je lahko uporabno izhodišče za nadaljnje obravnave Fabrijevega gradbenega delovanja. Med osebami, zanimivimi tudi v širšem historiografskem smislu, izstopajo plemiči iz vrst nekdanje klientele Celjskih in pripadniki višje duhovščine.
Danijel Halas, slovenski rimskokatoliški duhovnik in mučenik, se je rodil 24. junija 1908 v Črenšovcih. Umrl je 16. marca 1945 na Hotizi.Po končani osnovni šoli v domačem kraju je obiskoval državno ...gimnazijo v Murski Soboti. V začetku je v šolo hodil peš, nakar je bil sprejet med gojence salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker pa so višje razrede ukinili, je gimnazijo z maturo končal v Ljubljani. Nato je vstopil v mariborsko bogoslovje in leta 1933 mu je škof Ivan Jožef Tomažič podelil mašniško posvečenje, 9. julija 1933 pa ga posvetil v duhovnika. Novo mašo je daroval že 16. julija v domači župnijski cerkvi Povišanja svetega Križa v Črenšovcih. Za pridigarja si je izbral upokojenega župnika Jožefa Klekla st., urednika in izdajatelja katoliškega verskega tiska, narodnega buditelja in duhovnega voditelja prekmurskih Slovencev. Potem je do novega leta deloval kot kaplan v Ljutomeru, s 1. januarjem 1934 pa je bil imenovan za drugega kaplana v Lendavi. Pastoralnega dela se je Halas lotil zelo zavzeto, saj je vodil Marijino družbo, vzpodbujal k češčenju Srca Jezusovega in nebeške matere Marije, madžarskim vernikom je priskrbel tisk v njihovem jeziku, med počitnicami pa se v Sombotelu celo izpopolnjeval v znanju madžarskega jezika. S 1. januarjem 1939 je postal prvi župnik v novoustanovljeni župniji Velika Polana, kjer je takoj poskrbel za duhovno življenje svojih faranov. Toda oktobra leta 1941 je pristal v zaporu v Budimpešti skupaj s še dvema duhovnikoma, Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem. Danijela Halasa so namreč tedaj aretirali pod obtožbo, da je podpiral komuniste. Po devetih mesecih so mu prestajanje kazni začasno prekinili in vrnil se je med svoje vernike ter nadaljeval pastoralno delo. Glede na to, da se je že kot bogoslovec zelo zanimal za domači verski tisk, je nekaj časa tudi urejal Novine in Marijin list. Prav tako je verski tisk razširjal, tako v Lendavi kot v Veliki Polani, ter od hiše do hiše predstavljal različne publikacije. Sicer pa je pisal tudi sam in ti zapisi so bili leta 2002 zbrani v knjigi Pšenično zrno iz Polane. Halasa je sombotelski škof imenoval še za spovednika redovnic v Lendavi. 16. marca 1945 je tako župnik Danijel Halas odšel na pastoralno pot v Lendavo. Toda ko se je v poznih večernih urah vračal proti domu, so ga na Hotizi zaustavili uniformirani možje, ga odvedli do Mure, ustrelili in skupaj s kolesom odvrgli v reko Muro. Truplo je tri dni kasneje v Muri opazil mlinar iz Kota pri Lendavi. Pokopali so ga 21. marca na pokopališču v Veliki Polani. Verniki so grob ves čas lepo oskrbovali, saj so bili prepričani, da je njihov župnik svetniško živel in umrl mučeniške smrti. Leta 2002 se je začel škofijski postopek za ugotovitev mučeništva Božjega služabnika Danijela Halasa. Obenem s postopkom se odvija tudi bogato molitveno življenje, saj se verniki zbirajo na mesečnih molitvenih shodih, romajo na Halasov grob in po njegovi romarski poti ter se mu priporočajo. Ob 60-letnici njegove mučeniške smrti je bilo leto 2005 razglašeno za Halasovo leto.Vir: http://www.pomurci.si/osebe/halas-danijel/664/
Portret Franca Omerze Benjamin Bevc
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2005, Volume:
7, Issue:
2
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Franc Omerza se je rodil 28. marca 1885 v Župeči vasi na Dolenjskem v družini z osmimi otroki. Pri desetih letih je začel obiskovati ljudsko šolo dvorazrednico v Cerkljah ob Krki. Njegov oče, po ...poklicu sicer kmet in kovač, je bil zelo napreden in gaje po končani ljudski šoli vpisal na gimnazijo v Novem mestu.
V predalu pisalne mize imam zajeten snop člankov, s katerimi so se različni pisci, med njimi največ primorskih, tako ali drugače spominjali Otmarja Črnilogarja. Zato lahko ugotovim, da mnogi vedo, ...kdo je bil, kje je živel in kaj je delal. Pa vendar bi lahko dejal, da ga je v resnici malokdo zares poznal. Moj stric je bil, kakor je sam dejal, predvsem duhovnik- in to je bil rad. Jaz sem ga doživljal po svoje in bilo je dobro.
Gregorčičeva poezija danes France BERNIK
Slavistična revija,
03/2006, Volume:
54, Issue:
3
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Vprašanje o današnjem pomenu Gregorčičeve poezije je avtor povezal najprej z recepcijo pesnikovega dela v njegovem času, v drugi polovici 19. stoletja. Na poti v aktualno sedanjost se je ustavil v ...obdobju po drugi svetovni vojni, v petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja. Naposled je poskušal opredeliti vrednost Gregorčičeve poezije s stališča sodobnega strokovnega bralca in tematiziral tiste sklope poezije, ko odmevajo še danes, čeprav drugače kot v svojem času. Kot nobena interprecija doslej, se tudi pričujoča ni izognila muzikalnosti Gregorčičevega verza, ki ostaja zaznavna, vendar najmanj oprijemljiva posebnost pesnikove umetnosti.
PDF
