Prispevek obravnava devet slikarjev, izpričanih v kranjskem mestecu Višnja Gora od leta 1644 do leta 1790. Razen dveh so bili med seboj vsi sorodstveno povezani, čeprav je šlo le v dveh primerih za ...zaporedni generaciji, pri družini Faenzi iz 17. stoletja za očeta in sina, pri družini Nirenberger iz 18. stoletja pa za očeta in dva sinova. Druge sorodstvene vezi so se spletle s svaštvom in porokama z vdovama slikarjev. V Višnji Gori delujoči slikarji niti v kranjskem regionalnem merilu niso bili prvovrstni umetniki svojega časa. Dela štirih niso ohranjena oziroma niso identificirana kot njihova. Delo najstarejšega, Francesca Faenzija, poznamo samo iz pisnih virov; ohranjena sta dva pozlačena oltarja Janeza Jakoba Menharda in več del Antona Nirenbergerja, ki je deloval na Gorenjskem, vse obravnavane slikarje pa po kvantiteti in kvaliteti presega Franc Anton Nirenberger, čigar slike in pozlatitve oltarjev najdemo v širokem geografskem prostoru dežele Kranjske. Prištevati ga je mogoče med boljše slikarje, katerih slikarstvo je šlo v korak z umetnostnim razvojem poznega baroka. Prispevek obravnava tudi gmotne razmere slikarjev in njihovo vključenost v družbeno okolje
V prispevku je predstavljen pogled na neavtorski pristop pri urbanističnih in planerskih projektih. Vodja projekta vodi celotno delovno skupino, vendar so pomembni tudi koordinatorji vseh ...sodelujočih, medtem ko je samo avtorstvo pri prostorskem načrtovanju (v nasprotju z avtorstvom pri arhitekturnem projektiranju) mnogokrat ali celo vedno povsem deljeno. Ne samo zato, ker se lahko prostorski projekti skozi postopke sprejemanja precej spremenijo, ampak tudi zato, ker je k sodelovanju pritegnjenih veliko akterjev (projektanti, naročniki in/ali investitorji itn.), ki prispevajo k projektu in ga sooblikujejo. Neavtorski pristop je po izkušnjah osnova za dobro vodenje projekta, za ustvarjanje pogojev za konstruktivno sodelovanje interdisciplinarne delovne skupine in vseh preostalih sodelujočih pri projektu. Predstavljena sta dva konkretna primera. Posebno zanimiva je njuna primerjava, saj je v prvem primeru projekt zaradi dobrega sodelovanja med naročniki, investitorji in projektanti ter zaradi kooperativne zainteresirane javnosti pridobil kakovost, v drugem pa je (zaradi in tudi na škodo javnosti) precej izgubil. Za tolikokrat omenjeno nujnost participacije javnosti v projektih ocenjujemo, da je je pravzaprav dovolj. Za sodelovanje javnosti v urbanističnih in planerskih projektih ni ovir, če le javnost pokaže interes. Problem je pogosto na drugi strani – kako pred eno javnostjo (npr. sosedje, neposredno prizadeti) zavarovati skupni, javni interes.
PDF
