Prispevek obravnava remigracijske procese slovenskih izseljencev in njihovih potomcev iz Argentine v Slovenijo. V prvem delu prispevka se osredotočamo na splošni oris remigracije, ki se v kontekstu ...globalizacije in naraščajočih migracijskih tokov pojavlja kot odziv na spremenjene življenjske okoliščine, ekonomske priložnosti, ali kot posledica iskanja osebne in kulturne identitete ter predstavljamo ozadje in zgodovinski kontekst slovenskega izseljevanja v Argentino in orišemo značilnosti slovenske diaspore v Argentini. V drugem delu predstavljamo analizo in interpretacijo rezultatov podatkov, ki smo jih zbrali s pomočjo polstrukturiranih intervjujev biografsko-interpretativne narativne metode med slovenskimi priseljenci iz Argentine, ki v Sloveniji predstavljajo specifično skupnost in vzdržujejo transnacionalne povezave z Argentino.
Prispevek obravnava povratne selitve slovenskih izseljencev in njihovih potomcev iz Argentine. V prvem delu prispevka se osredotočamo na splošni oris povratnih selitev, ki se v kontekstu ...globalizacije in naraščajočih migracijskih tokov pojavljajo kot odziv na spremenjene življenjske okoliščine, ekonomske priložnosti ali kot posledica iskanja osebne in kulturne identitete ter predstavljamo ozadje in zgodovinski kontekst slovenskega izseljevanja v Argentino in orišemo značilnosti slovenske diaspore v Argentini. V drugem delu predstavljamo analizo in interpretacijo rezultatov podatkov, ki smo jih zbrali s pomočjo polstrukturiranih intervjujev biografsko-interpretativne narativne metode med slovenskimi priseljenci iz Argentine, ki v Sloveniji predstavljajo specifično skupnost in vzdržujejo transnacionalne povezave z Argentino.
After a brief presentation of the history of the concept of diaspora and its derivatives, and a critical review of the relevant literature, the article explores the phenomenon of diasporic ...Sloveneness, with a particular focus on the contemporary Slovenian diaspora. The concept encompasses, but is not limited to, Slovenes and members of Slovene national communities (with an emphasis on Carinthian and Trieste Slovenes) who have dispersed around the world since Slovenia’s independence in 1991. The author concludes that the contemporary Slovene diaspora consists mainly of young, highly educated people who are actively striving to establish themselves in the global world. Even though they have emigrated from their country of origin, they remain - especially through modern communication technologies - connected to it. The article provides an insight into the complex and multifaceted process of diasporic grouping and long-distance nationalism, which also includes processes of transculturation and sheds light on Slovene national identity in the contemporary globalised world.
Obdobje med obema vojnama zaznamujejo politične krize, povezane z nacionalnimi vprašanji v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji. Vprašanja razmerij med jugoslovanstvom in slovenstvom so v tridesetih letih ...20. stoletja znova dobila pomembno vlogo znotraj nacionalne emancipacije in naraščajočih mednacionalnih konfliktov ter ponovno postala ena osrednjih tem likovne umetnosti. Po desetletju, ki sta ga zaznamovala ekspresionizem in nova stvarnost, so se v tridesetih letih ponovno obudile vrednote zmernega modernizma in iskanja nacionalnega izraza v umetnosti. V takšnih razmerah se je na slovenskem umetnostnem prizorišču pojavila skupina umetnikov, šolanih v Zagrebu, kulturnem centru Kraljevine Jugoslavije, v katerem so se odvijale burne polemike glede nacionalnega izraza v umetnosti. V prispevku je predstavljeno iskanje »našega izraza« v umetnosti, kot sta ga razumela osrednja protagonista likovnega dogajanja, slikarja Krsto Hegedušić in Ljubo Babić. Zlasti slednji je bil za formiranje mlade slovenske umetnosti v tem obdobju ključnega pomena, saj je bil tudi plodovit pisec in eden najpomembnejših profesorjev na Akademiji za likovno umetnost v Zagrebu. Nekdanji zagrebški študentje, ki so oblikovali skupino Klub neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov, so v razburkanih letih pred 2. svetovno vojno v umetnosti iskali lasten, slovenski likovni izraz, pri čemer so se navezali na razmišljanja hrvaških umetnikov, ki pa so jih prilagodili slovenskemu okolju in razmeram. Svoje delovanje so afirmirali tudi prek navezave na slovenske impresioniste, ki so bili v tem obdobju že splošno sprejeti kot začetniki slovenske umetnosti. Neodvisni so tako iskanje slovenskega izraza v umetnosti izpeljali iz različice modernizma, kot so ga zastavili slovenski impresionisti, in ga združili z razumevanjem nacionalnega izraza svojih profesorjev. Tako so predstavili svoj prenovljen slovenski nacionalni izraz v umetnosti, temelječ na tradiciji, a v sozvočju s sodobnimi likovnimi tokovi.
The book describes the role of singing and (folk) songs in the Gorizia Hills (Goriška brda) within the processes of shaping the political nation and facilitating national identification in the second ...half of the nineteenth century. In addition to the use of the Slovene language at school and church and defining Slovene as the language of common use in censuses, national activists encouraged inhabitants to express identification with the singing of Slovene “folk” songs. Therefore they promoted the performances of choirs and tried to sweep-out the singing of non-Slovene songs - especially Friulian and Italian. The singing outside the reading and singing societies was influenced by the way of life, which was strongly marked by the system of tenant farming. The book also presents the research of folk songs in the Gorizia Hills, with special emphasis on short songs with strong dialect features, which in everyday life of the inhabitants complemented the repertoire of folk and religious songs known in the wider Slovenian territory.
Prispevek obravnava procese nacionalizacije ljudske kulture, s posebnim poudarkom na ljudski pesemski tradiciji Goriških brd. Procesi nacionalizacije in "kultivacije kulture" so namreč na obmejnih ...področjih jasneje razvidni in temeljijo predvsem na razločevanju na osnovi jezika in oblik ljudske duhovne kulture.
V casu, ko je etnicnost zacela delovati kot organizatoricni princip, se je vzpostavila tudi locnica med »slovenskimi« in »furlanskimi« oz. »italijanskimi tradicijami« in sirso kulturo. Niso dejanske, ...»objektivne« razlike tiste, ki so odlocilne za pripadnost neki etnicni skupini, pac pa druzbeno relevantni dejavniki. Ni pomembno, kako so si razlicni predstavniki neke skupine, ce se oznacijo za A, v nasprotju s skupino B, so pripravljeni biti sprejeti in razumljeni kot A-ji in ne B-ji, in opredeljujejo svojo zvestobo delezeni (shared) kulturi A-jev (prim. Frederik Barth 1969: 15). Ker je v obnebju poudarjene etnicnosti etnicna meja tista, ki definira skupino, ne pa sami kulturni elementi, ki jih vsebuje (prim. Barth 1969: 15), je razumljivo, da so se zbiralci in raziskovalci ljudskih pesmi v Brdih osredotocali na zbiranje slovenskih pesmi, italijanskih in furlanskih pesmi, ki so jih morda slisali, pa niso zapisali. O prisotnosti petja neslovenskih pesmi tako izvemo zgolj iz porocil in opisov, npr. iz pisma Josipa Tominska, ki ga je leta 1911 poslal Odboru za nabiranje slovenskih narodnih pesmi v okviru vseavstrijske akcije Das Volkslied in Österreich (Narodna pesem v Avstriji) in v katerem opisuje prizadevanja, da bi pridobil zbiratelje ljudskih pesmi: »Zacetek je storjen, vendar nedostaje primernih moci, pa tudi bira domacih pesmi sploh ne obeta posebno mnogo, ker ljudstvo manj poje nego na Kranjskem in Stajerskem ter se vrh tega zelo oklepa nedomacih pesmi« (Murko 1929: 42). »Nedomacim « pesmim se slovenski zapisovalci v tej akciji vecinoma niso posvetili, ceprav so bila v izdanih Navodilih in vprasanjih, ki naj bi usmerjala delo zapisovalcev na terenu, neslovenskim pesmim namenjena posebna vprasanja. Selekcija zapisa pesmi tako postane pomemben element konstruiranja podobe tradicije, saj »taksna podoba scasoma postane kanonizirana, v bolj ali manj verni obliki prehaja v medije, poljudne publikacije, solske ucbenike in postaja celo del uradne kulturne politike ter narodove kolektivne zavesti« (Mojca Kovacic 2009: 143). Folklora (v pomenu ljudske duhovne kulture in njenih prezentacijskih oblik) je pogosto percepirana kot zrcalo preteklosti, folkoristi pa kot varuhi kolektivne identitete (prim. Carol Silverman 1989). Njihove interpretacije preteklosti se zrcalijo v oblikovanem kanonu ljudskih pesmi, ki je podobno kot nacionalna literatura razumljen kot posoda kulturnega spomina in sredstvo reprezentacije (ter celo dejavnik v procesu konstrukcije) nacionalne identitete. Vendar pa ze sam pojem kanona napotuje na premislek o dejavnikih reprezentacije in zastopnistva, o razlicnih interesih in strategijah (prim. Juvan 2011), ki vodijo do tega, da je dolocen korpus tekstov izbran in prezentiran kot (nacionalno) pomemben. Omenjeni procesi oblikovanja kanona in sama konstrukcija fenomena ljudske pesmi imajo svoje izvore v obnebju narodnoidentitetnih gibanj in kulturnega nacionalizma, ki se je siril po Evropi in pomembno vplival tudi na dogajanje na Slovenskem. Narodnoidentitetna gibanja so se namrec v veliki meri naslanjala na lokalne oblike kulture; po Miroslavu Hrochu (npr. 1968; 2000 idr.) zanimanje za vprasanja kulture ni bilo samo odsev politicnega aktivizma, pac pa se je navadno intenziviralo pred tem. Ta preokupacija z vprasanji kulture, znacilna za fazo A Hrochove opredelitve narodnoidentitetnih gibanj, je omogocila, da se je etnicna skupina lahko zacela samorazumevati kot politicni subjekt. Temu so sledile, po Hrochu, druzbene zahteve faze B in mnozicni odziv faze C, ki je predpostavljal siroko kulturno ozavescenost (Leerssen 2005: 9). Ali kakor je Hrochov model povzel Anthony D. Smith (1998: 56): »Najprej je majhen krog intelektualcev ponovno odkril »nacionalno « kulturo in zgodovino in oblikoval idejo o narodu (faza A). Nato je sledil kljucni proces diseminacije narodne ideje, ki so jo izvedli politicni agitatorji v rastocih mestih (faza B). Nazadnje je sledilo mnozicno gibanje (faza C)« (Leerssen 2005: 10). Ta kulturna ozavescenost je zadevala tako vprasanje jezika kot tradicij, na osnovi katerih so bile utemeljene politicne zahteve za avtonomne pravice etnicnih skupin. V etnicno mesanih ali mejnih podrocjih je to vodilo do tekmujocih in nasprotujocih si teritorialno avtonomisticnih zahtev (prim. Leerssen 2005: 16-17), kar je vidno tudi na primeru oblikovanja ljudske pesemske podobe Goriskih brd. Oblikovanje koncepta tradicije in folklore je bilo tako tesno povezano z idejo in izkusnjo modernosti. Koncepta imata svoje korenine v modernem zanimanju za objektifikacijo preteklosti in »ne-modernega« ter v dokumentiranju in ohranjanju dolocenih tipov komunikacije, odkritih v tej kulturni drugacnosti (Antonnen 2005: 13). Pri tem pa ni bilo jasno definirano, kdaj se je ta preteklost koncala (prim. Silverman 1989). Folkloristi so tako zbirali tradicionalne kulturne izraze med »ljudstvom « in jih prinesli v simbolicen center druzbe, v zgodovinske in etnografske institucije glavnih mest, ki so zasedale prominentna mesta v reprezentiranju narodove zgodovine in kulture (prim. Pertti J. Anttonen 2005: 88). Susan Steward (1991: 105) je to poimenovala artefaktualizacija ekspresivne kulture, ki iztrga tekst iz izvornega konteksta in favorizira dolocene zanre in vsebine (Bendix 1997: 48). S to artefaktualizacijo ekspresivne kulture (npr. pesmi in pripovedk) je bila s pomocjo retorike avtenticnosti posameznikova izkusnja prenesena in prevrscena v simbol naroda in njegove enotnosti (prim. Bendix 1997: 20); vendar pa ce »folklora pricuje za narod, pricuje za dolocen politicni konstrukt« (Anttonen 2005: 91). Folklora ne obstaja sama po sebi (per se), pac pa jo raziskovalec ustvari, ko dolocene kulturne izraze opredeli kot tradicionalne oz. folklorne (prim. Anttonen 2005: 57). Osnovo opredeljevanja je na Slovenskem predstavljal razlikovalni element, na podlagi cesar so bili definirani pozitivni pomeni dolocenih entitet. Tako so bile nekatere pesmi na podlagi izbranih kriterijev (anonimnosti avtorja, razsirjenosti, ustnega prenosa, variantnosti) in predvsem na razlikovanju od drugih (avtorskih, drugojezicnih, novih) oznacene kot ljudske pesmi. Prav to pa je ustvarjalo standardizacijo in izkljucitev stevilnih elementov, ki iz razlicnih razlogov niso bili sprejeti kot ljudski, ceprav so imeli pomembno mesto v zivljenju in pevskih praksah prebivalstva. Nastajajoca folkloristika je tako s transformacijo praks v izrocilo in z metonimizacijo tradicije v teku reprezentacij oblikovala »nacionalni kanon«, ki ga avtorizira »ljudstvo« in govori z glasom »naroda« (prim. Anttonen 2005: 88). Ta premisa herderjanskega nacionalizma, ki je pomembno vplival na oblikovanje folkloristike, vidi namrec narod utelesen (embodied) in uglasen (voiced) v tradicionalni kulturi, posebej v ljudskem pesnistvu (Anttonen 2005: 88). Ljudska pesem in sirse glasba sta tako presli od predstavljanja imanentnega jedra naroda k predstavljanju naroda samega (Philip V. Bohlman 2004: 86)
A Medley of National Favourites. Things That Make Slovenes ShineSalted with the words of Benedict Anderson: to the Slovene nation, a love of Carniolan sausages, the Vače Situla, accordions and ...gibanica cakes “have an aura of fatality”,Peppered with Raymond Williams: that Carniolan sausages, the Vače Situla, accordions and gibanica reproduce a “structure of national feeling”, andServed with Karl Marx: these grandes dames of the Slovene nation weighas they must on the brains of living Slovenes.
Kalejdoskop goriške preteklosti, zgodbe o spominu in pozabi ('Kaleidoscope of the Past - Memories and Forgotten Stories from the Border') is a story about lives of the people living along the ...Slovenian-Italian border. In this area, the idea of the border is manifold, it is a state border, a territorial border, a temporal border between what had happened and the interpretations of past events today. The author discusses the divisive past and the seemingly uniting present permeating the area. She tells a story about the city Gorica, to which both Italians and Slovenians lay claims, a story about the struggle for redemption and freedom, about people who stroll along the same river, shop in the same shops and eat indulge similar cuisines. Still, they manage to retain a thin line of differentiation, a mentally construed abyss invariantly fortifying the distance. Since 2007, the border is visually gone yet it remains the criterion of spatial differentiation and identity formation, the founding stone of respective communities.
PDF
