Louis Adamič (1898–1951) je bil najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj. Že samo dejstvo, da je domala vsa svoja dela posvetil družbenim in kulturnim vprašanjem svojih dveh domovin, kaže na ...njegovo izrazito dvonacionalno družbeno-kulturno vpetost. Čeprav je pisal v angleščini, se ravnovesje med slovensko in ameriško komponento njegove kulturne identitete ni nikoli omajalo. Ker je ameriško priseljenstvo opazoval kot insider in hkrati kot outsider, je bil njegov vpogled v priseljenska vprašanja toliko kompleksnejši. Zato se v zadnjem času znova razkriva presenetljiva aktualnost Adamičevih konceptov in pogledov na vprašanja nacionalne, etnične in kulturne identitete ter medkulturnih odnosov, zlasti tistih znotraj nacionalne skupnosti.
The closing of the “Golden Gate” to the promised land, the United States of America, after the First World War triggered a new wave of migration to the developed countries of Europe, primarily ...France, Belgium, the Netherlands and Germany. This was the time of the first Yugoslavia, officially known as the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes. Part of these migrations included Slovene emigrants and their children. The interwar period was marked by a major economic crisis and intensified ideological and political pressures. The Catholic Church was a strong presence with regard to the emigrants. The book ('Slovene emigrants and Western Europe during the time of the first Yugoslavia') describes and analyses the emigrants’ everyday lives, the work of emigrant societies, the publication of emigrant newsletters, the work of emigrant teachers and priests, the work of consular offices, the organisation of contacts with the homeland, the organisation of children’s holiday camps, and the children’s pen-pal contacts all over the world. It discusses emigrant activities, the zeitgeist, creativity and contacts with the new environments. We also find numerous simple literary highlights in the emigrant contacts. Singing, acting and music were always and everywhere present among the emigrants, both during joyful celebrations and solemn occasions. The book gives us a deep insight into the world of the emigrants during the period between the two world wars.
Neugodni demografski trendi v Evropi, zlasti nizka rodnost in staranje prebivalstva, ter njihove družbene posledice so vedno bolj pogost predmet razprav v politiki kot tudi znanosti. Poleg ...pronatalističnih ukrepov se prav ukrepi v zvezi s priseljevanjem kažejo kot najbolj verjeten scenarij reševanja tako neugodne demografske podobe. Vendar povsem odprtega priseljevanja ne podpirata niti evropsko javno mnenje niti vlade članic EU. S tega vidika avtorici prispevka presojata stališča respondentov do priseljencev v okviru mednarodne raziskave Population Policy Acceptance. Avtorici domnevata, da so stališča do priseljencev podložena tudi s posameznikovim vrednotenjem rodnosti, partnerskih odnosov, vlog med spoloma in otrok. Ideologije o nacionalni identiteti skozi razprave o nacionalni reprodukciji namreč implicitno opredeljujejo tudi nečlane (priseljence, manjšine, tujce, azilante) svojih zamišljenih skupnosti, ko natančno definirajo, kdo in koliko se sme reproducirati. Raziskava, ki je potekala med leti 2000 in 2003, zajema podatke iz osmih držav, t.j. Avstrije, Češke republike, Estonije, Finske, Nemčije, Madžarske, Poljske in Slovenije. Na podlagi pregleda različnih teoretičnih pristopov k preučevanju stališč do tujcev v zadnjem desetletju sta avtorici zastavili izhodiščne hipoteze, s katerimi sta preverjali povezave med stališči do priseljencev in stališči, ki se navezujejo na rodnost, partnerske odnose, vloge med spoloma in otroke. Ob tem, da negativne presoje prisotnosti priseljencev močno prevladujejo nad pozitivnimi presojami, sta s pomočjo bivariatne korelacijske analize ugotovili, da z naraščanjem podpore tradicionalnim vlogam med spoloma, z naraščanjem negativnega presojanja sprememb v partnerskem vedenju (naraščanja razvez, upadanja porok, neodločanje za starševstvo, zunaj zakonska rojstva) in pomenom, ki ga imajo otroci za starše, narašča tudi negativno presojanje prisotnosti priseljencev. V nasprotju z njunim pričakovanjem, da obstaja zveza med presojanjem priseljencev in rodnostnim vedenjem, je bila ta zveza v vseh državah med najšibkejšimi. Tak rezultat podpira opažanja tistih preučevalcev stališč do tujcev, ki opozarjajo na paradoks negativnega javnega odzivanja na priseljence v Evropi in to v času, ko se priselitve kažejo kot eden izmed bolj verjetnih scenarijev reševanja družbenih posledic nizke rodnosti in staranja prebivalstva. Rezultati govorijo v prid potrebe po bolj sistematičnem preučevanju reprezentacij nacionalnih identitet, oziroma nacionalnih populacij in skupnosti, saj različni razpravljalci prav skozi govor o nacionalni reprodukciji natančno opredeljujejo »pravilna« stališča do materinstva, oblik družin, vlog med spoloma in nenazadnje outsiderjev.
Osrednja tema pričujočega prispevka so dejavniki, ki vplivajo na izražanje oziroma zatajevanje etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji. V popisu prebivalstva 2002 je delež tistih, ki ...se niso opredelili za slovensko narodnost, 17-odstoten. Približno 10 % prebivalcev Slovenije je bilo narodnostno neopredeljenih, neznane narodnosti ali pa niso odgovorili. Samo 6,2 % popisanih se je opredelilo za katero od drugih narodnosti nekdanje Jugoslavije, manj kot 1 % prebivalstva Slovenije pa je pripadnikov vseh drugih neslovenskih narodnosti, vključno s pripadniki avtohtonih manjšin. Priseljenci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije predstavljajo 90 % vseh priseljencev sedanje prve generacije v Sloveniji. Primerjava med priseljenskimi in narodnostnimi statistikami, podprta z rezultati nekaterih lokalnih raziskav, razkriva dejstvo, da se je v popisu opredelil za slovensko narodnost ne samo pretežni del druge generacije, ampak tudi precejšen del prve. V raziskavi, ki je predstavljena v tem članku, nas je med drugim zanimalo, v kolikšni meri se priseljenci iz drugih delov nekdanje skupne države počutijo v Sloveniji sprejete in enakopravne ter kako pogosto, v kakšnih okoliščinah in zakaj po potrebi zamolčijo svojo narodnost oziroma zatajijo svojo etnično/kulturno identiteto. Zanimalo nas je, ali so med vzroki za slednje – poleg morebitnega prezirljivega odnosa ožje okolice in marginaliziranega položaja v širši družbi – tudi različne oblike diskriminatornega odnosa s strani slovenske države in njenih institucij, pa tudi javnih zavodov. Odgovor je bil pritrdilen: večina od 249 anketirancev je že doživela kako obliko etnične diskriminacije v državnih službah in javnih zavodih. Na osnovi rezultatov ankete, prikazanih in povzetih v pričujočem članku, lahko sklenemo v nekaj besedah dve ugotovitvi, ki kot rdeča nit izstopata iz večine anketnih odgovorov in ki dokaj zgovorno replicirata na problematiko svobodnega izražanja etnične in kulturne identitete priseljencev v Sloveniji, hkrati pa potrjujeta ugotovitve domala vseh dosedanjih raziskav o položaju priseljencev in njihovih kultur v Sloveniji: Dokler bo odnos slovenske države do priseljencev in njihovih političnih, verskih in kulturnih pričakovanj tak, kot je, in dokler bodo priseljenci prezirani v svoji ožji okolici, v šolah in na delovnih mestih, v širši slovenski družbi pa v vseh pogledih odrinjeni na rob, je paradoksalno govoriti o aktualnem uresničevanju kakršnekoli (enakopravne) integracije priseljencev v Sloveniji. Dokler obstaja v slovenski javnosti predvsem stereotipna, popačena, negativna predstava o priseljencih, k čemur prispevajo tudi slovenski mediji, bodo priseljenci – tako v popisih prebivalstva kot tudi v vsakdanjem življenju – še naprej v veliki meri prisiljeni zatajevati svojo etnično in kulturno identiteto.
Using Kosovo as a case study, the book illuminates the interplay of some of the most controversial concepts in postcolonial times, including humanitarian intervention, peacebuilding, nation-state ...building, and doing development in war torn states. A special focus is on development professionals, mandated to build peace and implement development projects in war-torn or failed states. The book seeks to uncover the complex nature of doing good for others, especially when development efforts are serving the political and economic interests of donor states and when the social status attained by the expatriate development workers tends to improve upon migrating to and working in war-torn states.
Za uspešno integracijo otrok priseljencev so potrebne različne oblike vključevanja. Osnovna šola Dragomirja Benčiča Brkina Hrpelje je postala v šolskem letu 2008/09 ena od osmih šol v Sloveniji, ki ...je – poleg poučevanja slovenščine kot drugega/tujega jezika – uvedla poučevanje maternih jezikov in kultur otrok priseljencev, makedonščine in albanščine. Opisani so trije začetki poučevanja materinščine otrok priseljencev v Sloveniji z vidika njihovih učiteljev in njihovo sodelovanje s šolo.
Burek - pita različnih nadevov, je v Slovenijo »prišel« s priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije. Sprva je bil omejen zgolj na družinsko kuhinjo priseljencev, v osemdesetih pa se je predvsem v ...urbanem okolju pojavil tudi v ponudbi nekaterih prodajaln hitre prehrane. Sprva je bila potrošnja vezana predvsem na priseljence, kasneje pa je po bureku začel posegati tudi del mladine iz urbanih okolij. Konec osemdesetih in vsa devetdeseta leta predstavljajo obdobje, ko je burek začel dobivati poudarjene politične pomene, vezane predvsem na etnonacionalni diskurz. Hkrati pa je to bil tudi čas ekspanzije tega prehrambenega artikla, ko se je ne samo povečala proizvodnja in potrošnja (burek so recimo začele izdelovati in prodajati tudi nekatere slovenske pekarne ter trgovine), ampak je burek pustil viden pečat v popularni kulturi, v medijih, na grafitih, v slengih itd. Prispevek prikaže razmerje med izbranim prehrambenim objektom s poudarjeno priseljensko, »tujsko« konotacijo in (slovenskim) etnonacionalnim diskurzom. Pri tem analizira predvsem različne reprezentacije bureka v novinarskih besedilih, popbesedilnih, grafitnih besedilih, imenih idr., občasno pa pokuka tudi v druge procese, v katerih se ustvarjajo pomeni (produkcija, regulacija, potrošnja idr.). Besedilo razkrije dva diskurza o bureku: nacionalističnega in antinacionalističnega. V tako imenovanem nacionalističnem diskurzu burek postane asociran z negativnimi konotacijami, pomeni, postane označevalec »manjvredne kulture juga«. Vzporedno s tem diskurzom, verjetnejo z delno časovno zakasnitvijo, pa so se pojavili tudi alternativni politični pomeni bureka. Ti pogosto niso bili formulirani kot ekspliciten upor proti nacionalizmu, toda na ravni pomenov so bili bolj ali manj v navskrižju z nacionalističnim diskurzom. Predvsem med mlajšo urbano populacijo, med študenti in dijaki je začel burek vse bolj funkcionirati kot znak nečesa »kul« in je začel prinašati tudi drugačne pomene »Juge« in »Balkana«. Prispevek nakaže tudi odnos reprezentacij do drugih procesov, v katerih se ustvarjajo pomeni. Namreč ustvarjenje pomena se ne odvija le znotraj praks, načinov reprezentacij, ampak tudi znotraj procesov produkcije, potrošnje, regulacije in glede na vrsto identitet, ki se povezujejo z objektom (de Guy et al. 2000). Kulturni pomeni bureka tako izhajajo že iz proizvodnih praks, praks distribucij in uporabe ter s tem povezanih identitet: to, da je se burek prvenstveno pripravlja v kuhinjah priseljencev in da ga na mestnih ulicah pečejo in prodajajo večinoma Albanci, torej priseljenci, tujci, se zdi »produkcijska baza« proizvodnje pomenov bureka v Sloveniji, vsaj v kontekstu etnonacionalnega diskurza. Na ravni pomenov tudi ni bilo zanemarljivo to, da so ga začele peči »slovenske« pekarne in da so ga začeli prodajati »slovenske« trgovine. Številni pomeni bureka so nastajali in nastajajo tudi skozi procese potrošnje. Postavili bi lahko tezo, da je vsaj del mladine v devetdesetih uporabljal potrošnjo bureka kot označevalce v aktivnem procesu konstruiranja »opozicijskih« identitet. Toda to so že vprašanja za naslednjo »burek zgodbo«.
V tem prispevku je povzet rezultat Ankete o položaju priseljencev, njihovih potomcev in njihovih kultur v Sloveniji, ki jo je v okviru raziskovalnega projekta Literarna in kulturna podoba ...priseljencev v Sloveniji (1. 7. 2004 –30. 6. 2007) izvedlo enajst prostovoljcev – študentov ljubljanske Filozofske fakultete v 26 slovenskih mestih z različno koncentracijo prve priseljenske generacije. V pričujočem članku so izpostavljeni zlasti tisti anketni odgovori, ki obravnavajo naslovno temo tega prispevka, to pa so dejavniki, ki vplivajo na kulturni položaj priseljencev v Sloveniji, in pokazatelji, ki pričajo o tem položaju. Stereotipi o priseljencih v Sloveniji in o tem, kako ogrožajo etnične Slovence, njihovo preživetje (odvzemali naj bi jim delovna mesta), varnost (za večino kaznivih dejanj v Sloveniji naj bi bili odgovorni priseljenci), kulturo, jezik itd., so posredno indikatorji, neposredno pa dejavniki socialno-ekonomskega, političnega in kulturnega položaja priseljencev, zato je o tem sklopu dejavnikov govora že v prvem delu tega članka. Nato so povzeta mnenja anketiranih o njihovi enakopravnosti na področju politike, verskega življenja in izobraževanja. Temu sledita razdelka o pogosto samoumevni (tudi jezikovni) podrejenosti priseljencev ter o tem, kaj o svoji etnični nestrpnosti menijo Slovenci sami. Sledijo trije razdelki, ki predstavljajo osrednji del članka. Prvi obravnava jezikovno znanje anketiranih priseljencev, njihove bralne navade in njihovo gojenje kulturnih tradicij. Drugi obravnava možnosti za razvoj in uveljavitev priseljenskih kulturnih dejavnosti v širši družbi, in sicer v luči anketnih odgovorov kot tudi z vidika spoznanj drugih raziskovalcev, tretji razdelek pa odpira vprašanje o dejanskih možnostih materialno šibkejšega dela pripadnikov priseljenskih skupnosti za kakršnokoli udeležbo na področju kulture.
Le majhen odstotek 120 v Sloveniji živečih priseljenskih avtorjev se je uveljavilo in se uveljavlja v okviru sodobne slovenske kulture, kar pomeni, da objavljajo v osrednjih slovenskih literarnih ...revijah in pri najpomembnejših založbah, se udeležujejo osrednjih literarnih dogodkov in dejavno sodelujejo v osrednjih gibanjih slovenskega literarnega prostora. V prispevku so analizirane motivno-tematske in literarnoestetske značilnosti književnosti t. i. elitnih (Josip Osti, Erica Johnson Debeljak, Ismet Bekrić, Ana Ristović, Jordan Stavrov, Ana Lasić, Stanislava Chrobáková Repar) in malo manj uveljavljenih priseljenskih pisateljev (Rade Vučkovac, Nebojša Ignjatovič, Vladimir Vekić, Ljuben Dimkaroski). Za vse je značilno, da v svojih pesniških, proznih, dramskih in esejističnih delih neposredno ali prek svojih literarnih likov obravnavajo vprašanje identitete in njene strukture, se sprašujejo o tujosti, drugačnosti, o svojem medkulturnem položaju. Vsak izmed njih različno izpolnjuje estetska literarna pričakovanja slovenskega bralstva oziroma se vklaplja v literarno socializacijo slovenskih bralcev, še najmanj avtorji, ki pišejo predvsem domoljubno literaturo. Med vsemi obravnavanimi avtorji je le Josip Osti priznan za slovenskega avtorja, ker piše v slovenščini. Za vse ostale avtorje, tako uveljavljene kot neuveljavljene, je jezik še vedno najpomembnejša slovenska ideološka meja in konstanta, ki odloča, ali je nekdo slovenski ali tuj avtor, od tega pa so odvisne praktične in teoretične beneficije avtorjev in njihova literarna integracija. Četudi je namen revije Paralele in festivala Sosed tvojega brega spodbujati medkulturnost, je dejstvo, da so Slovenci do njiju le strpni, brez medkulturne zavesti, ki je nujna, da takšne dejavnosti ne bi padle v parakulturnost ali zgolj predstavljale tolerančnega praga neke kulture, zato priseljenski avtorji, ki objavljajo zgolj v Paralelah in se udeležujejo zgolj festivala Sosed tvojega brega, ostajajo zunaj ključnih literarnih dogodkov večinske slovenske in mednarodne literature. Mesto književnosti priseljencev v slovenski kulturni zavesti je komaj opazno v celotnem kulturnem sistemu Slovenije in potrebuje radikalne spremembe s strani slovenskih literarnih institucij in medijev, sprostitev meje slovenske nacionalne književnosti in integracijo književnosti priseljencev v večkulturni Sloveniji.