Članek obravnava medkonfesionalno sobivanje med katoličani in protestanti na Ptuju in v Mariboru 16. in zgodnjega 17. stoletja. Na podlagi najnovejših študij članek pokaže, da so medkonfesionalno ...sobivanje in strpnost tudi v spodnještajerskem Podravju, kot marsikje po Evropi, vzdrževale sorodstvene, sosedske, stanovske in gospodarske vezi, kar je na lokalni ravni upočasnjevalo tudi protireformacijo. Pomemben primer dolgožive strpnosti v Podravju je protestantska šola za dekleta Ane Totting na Ptuju v zgodnjem 17. stoletju. Šoli je skoraj eno desetletje preživetje kljub pritiskom deželnoknežje reformacije omogočala Anina čezkonfesionalna družinska in medsosedska solidarnost.
Rodbina gospodov Črnomaljskih, ki je uporabljala grb s šahirano črno-rdečo prečko na belem polju, je v 14. stoletju spadala med goriško ministerialiteto. Ob izumrtju istrske veje Goriških grofov so ...postali habsburški vazali in se vseskozi izkazovali v njihovi službi. Rod je doživel vrh v 15. stoletju za časa Martina in njegovih nečakov Gašperja in Jurija, sinov Petra Črnomaljskega, ki sta zase in za svoje potomce prejela plemiški naslov baronov, častni naslov dednih točajev na Kranjskem in v Slovenski marki ter cesarskih zastavnikov. Tedaj so se Črnomaljski uveljavili kot ključni zavezniki cesarja Friderika III. na Kranjskem in temu primerno opravljali pomembne službe. Poleg izvorne posesti, gospostva Črnomelj, so v 15. stoletju pridobili vrsto drugih posesti (Hmeljnik, Štatenberk) in gradiščanstev (Novi grad, Klevevž), ki so jih posedovali še v 16. stoletju ter so jih uvršale med najpremožnejše plemiške rodbine na Kranjskem. Čeprav je imel Jurij dva poročena sinova, sta umrla brez potomstva, tako da se je rodbina nadaljevala po Janezu (III.), sinu Gašperja Črnomaljskega. Reformacija je na Kranjsko prišla v sredini dvajsetih let 16. stoletja, ko je bil na čelu rodbine Krištof (II.), ki pa ga, navkljub vrsti »ravnanj« in članstvu v od šestdesetih let 16. stoletja že skorajda povsem protestantskih kranjskih stanovih, ob obstoječih virih ne moremo šteti med protestante. Povsem drugače pa velja za njegovega univerzitetno izobraženega sina Janeza (IV.) (1536–1595), ki je leta 1557 pridobil posesti v Gornji Avstriji in se odločil preseliti iz dežele Kranjske. V šestdesetih letih je že redno bival na novi posesti Windeck, h kateri je priključil tudi gospostvo Schwertberg, svoje kranjske posle pa vodil preko oskrbnikov svojih kranjskih gospostev. Prav v ta čas spada izrecna podpora kranjskim reformatorjem, ki jo izpričuje četrta imenjska knjiga za deželo Kranjsko. Pred majem 1564 je Janez Črnomaljski namenil dostojno premoženje Matiji Klombnerju, organizatorju kranjskega protestantstva in prvemu apostati, povsem mogoče pa je tudi, da je zanj kot oskrbnik služboval Matijin sorodnik Janez Klombner. Poleg tega je Črnomaljski materialno podpiral predikante Gregorja Vlahoviča, Gašperja (Kumpergerja), Tomaža Jagodiča in Jurija Mačka. Vlahovič je sicer pridigal v mestu Metlika, slednji trije pa na njegovih gospostvih Hmeljnik in Novi grad pri Boštanju (Obererkenstein). Ta izrecna in v davčnih knjigah izpričana podpora Črnomaljskega reformaciji spada v čas med letoma 1564 in 1569, ko je Janez z družino že redno bival v Gornji Avstriji. Kot se zdi, je bil zadnjič na Kranjskem maja 1564. Dve leti pozneje je bil sprejet na gosposko klop gornjeavstrijskih stanov ter bil imenovan za odposlanca na cesarski dvor in protestantskega šolskega superintendenta. Janez Črnomaljski je tako podpiral kranjske reformatorje iz precej oddaljene Gornje Avstrije, kar nakazuje meddeželne stike in povezanosti, ki jih do sedaj nismo poznali ali vsaj pretirano poudarjali. V svojih zadnjih letih je rodbinsko ime okitil z visokimi naslovi v Gornji Avstriji, daleč od svoje rodne domovine. Leta 1592 je nastopal kot deželni namestnik Gornje Avstrije, še dve leti pozneje pa je bil tudi deželni odbornik. Umrl je avgusta 1595. Preživelo ga je nič manj kot dvaindvajset otrok, ki jih je imel s tremi ženami, med njimi tudi znameniti politik in pravnik Jurij Erazem Črnomaljski (1567–1626).
Razprava predstavi prikazovanja in pojmovanja reformacije in protestantizma od konca 18. do začetka šestdesetih let 19. stoletja. Protestantizem je v Habsburški monarhiji doživel nov razvoj predvsem ...po tolerančnem patentu cesarja Jožefa II. leta 1781, ko so ponovno oživele slovenske protestantske fare v Prekmurju in edina slovenska kriptoprotestantska skupnost v Zagoričah na Koroškem. Novo prelomnico je prineslo leto 1848, ko je v Avstrijskem cesarstvu pojem enakopravnosti zajel jezike in tudi veroizpovedi. Za slovenski prostor je za ta čas značilen strpen odnos med katoličani in protestanti na kulturnem ter nacionalnem področju. Slomškovo gledanje na kulturni pomen slovenskih protestantov pa tudi še trajajoča nemška jezikovna tolerantnost sta omogočala strpno sožitje. Podrobneje je predstavljena knjiga o Primožu Trubarju avtorja Wilhelma Sillema, ki je izšla leta 1861 in doslej v zgodovinopisju in biografijah Primoža Trubarja (z izjemo Jožeta Rajhmana) ni bila zapažena in upoštevana.
Razprava obravnava pomen reformacije za razvoj slovenske etnične identitete. Čeprav je bilo obravnavano gibanje širom Evrope v prvi vrsti verske narave, so na slovenski premici zgodovine dolgega ...trajanja njegovi dosežki bolj kot na konfesionalnem vidni na področju izgradnje kolektivne etnične identitete. Deželnoknežja protireformacija je namreč v notranjeavstrijskih deželah zlasti med letoma 1598 in 1628 protestantizem odpravila, katoliška obnova pa se je pri svojem delu oprla na določene pridobitve reformacijske dobe. Po oceni razprave so za nadaljnji razvoj Slovencev kot etnične skupnosti pomembne zlasti štiri protestantske stvaritve iz dobe reformacije, in sicer: 1) knjižna norma, ki se je v polnosti izoblikovala med letoma 1550 in 1584, 2) koncept Slovenske cerkve, ki ga leta 1550 zasnoval Primož Trubar, 3) mit o etnični izbranosti, oprt na stavek iz Pavlovega Pisma Rimljanom, »in vsak jezik bo slavil Boga« (Rim 14,11), ter 4) topos o velikem obsegu slovanskega/ slovenskega jezika z zametki nacionalnega mita.
Misija i reformacija Wachsmuth, Melody J.
Kairos,
12/2017, Volume:
11, Issue:
2
Journal Article, Paper
Open access
Znanstvena interakcija kretala se od rasprave da su reformatori bili indiferentni prema misiji do tvrdnje da su Luther i Calvin imali misijsku teologiju ugrađenu u njihovo razumijevanje Evanđelja i ...davanje naglaska na propovijedanje Božje riječi. S druge strane, tijekom istoga vremenskog razdoblja anabaptisti su se pojavili kao pokret s radikalnom i promišljenom misijskom praksom. Kako strujanja novonastaloga protestantizma u sličnim socio-političkim kontekstima mogu razviti toliko različitu misijsku praksu? Ovaj članak istražuje taj raskorak između dva pokreta, a zatim nudi implikacije i pitanja relevantna za misijsku Crkvu 21. stoljeća.
Scholarly interaction has ranged from arguing that the Reformers were indifferent toward mission to asserting that both Luther and Calvin had theologies of mission embedded in their understanding of the gospels and emphasis on preaching the word of God. On the other hand, during the same time period, the Anabaptists emerged as a movement with a radical and deliberate mission praxis. How can strains of a new and emerging Protestantism, in similar socio-political contexts, develop such different mission praxis? This paper explores this discrepancy between these two movements and then offers implications and questions for the 21st century church-in-mission.
U članku se predstavljaju promišljanja Ericha Przyware o reformaciji. U prvom dijelu donosi se Przywarino razumijevanje reformacije u ranijim djelima pod vidom »Jedino Bog sve«, odnosno reformacija ...shvaćena kao »teopanizam«. Za njemačkoga teologa takav pristup dovodi do antropocentrizma i kozmocentrizma, do ukidanja Boga, poistovjećivanja Boga s čovjekovim ja ili pak sa svijetom. Drugi dio analizira kritiku reformacije u kasnijim djelima Ericha Przyware. Dotiču se i njegova promišljanja o analogiji, katoličkoj kristologiji i mariologiji kao odgovor na teološke postavke reformacije. U trećem dijelu predstavlja se pozitivno tumačenje reformacije i teologije Martina Luthera. Przywara shvaća reformaciju kao korektiv katolicizmu, ali i kao izazov, koji u ekumenskom dijalogu s katolicizmom, shvaćenom kao dijalog razlika i oprječnosti, može pripomoći novoj obnovi i životnosti kršćanstva, napose u Europi.
Hegelove riječi iz Enciklopedije filozofskih znanosti, da revolucija nije moguća bez reformacije, mogu se shvatiti kao načelno upozorenje da svakoj korjenitoj političkoj promjeni mora prethoditi ...promjena u unutrašnjem svijetu uvjerenja pojedinca i zajednice. Te riječi povijesno preciznije upućuju na reformirano kršćanstvo kao na inherentni poticaj modernim revolucionarnim previranjima. Religiozno oslobođenje savjesti prethodilo je političkom oslobođenju i u tom smislu Hegel izdvaja protestantizam kao najviši lik religioznosti koji je u modernoj običajnosti moguć. Hegel favorizira protestantizam ne samo zato što je uvjeren da je religijska reformacija prethodila i da uvijek mora prethoditi revoluciji nego i zbog toga što smatra da s protestantizmom postaje očito da i reformiranje religije ostaje nedovršeno i apstraktno ne preraste li u politički prevrat. Razmatranje načina na koji Hegel problematizira odnos države i religije autora vodi k zaključku: revolucije ne može biti bez reformacije, ali ni istinske reformacije bez revolucije.
Uzroci protestantske reformacije podijeljeni su u pet skupina: povijesni, teološki, duhovno-religiozni, politički, socijalni i psihološki i teologija Martina Luthera. Do dvadesetoga stoljeća ...provlačila se tradicionalna teza da glavni uzrok reformacije trebamo tražiti u brojnim zloupotrebama u Crkvi. Danas i katolički i protestantski autori promatraju problem mnogo šire i dublje te zahvaćaju teološku misao, osobito nominalizam koji je bitno utjecao na samoga Luthera. U spletu
različitih okolnosti – političkih, socijalnih, psiholoških – dominirala je i Lutherova osobnost. Kao profesor biblijskih predmeta osobito se bavio proučavanjem poslanica Rimljanima i Galaćanima. Pitanje oprosta pokrenulo je veliku lavinu koja se nije dala zaustaviti. Oprosti su samo povod, ali ne i uzrok protestantskoj reformaciji.
Poimanje slobode kao prirodnog prava Šorđan, Zdravko
Media, culture and public relations (Online),
03/2019, Volume:
10, Issue:
1
Journal Article, Web Resource
Peer reviewed
Open access
Pojava pokreta je obično reakcija na postojeće stanje i javljaju se kao duhovno nezadovoljstvo i negodovanje na devijantne pojave, želja za formiranjem novog identiteta, unutarnji nemir, duhovno ...gibanje; pokušaj da se dosegnu viši ciljevi; napor da se teorija prevede u praksu. Ako su
ispravno motivirani javljaju se kao sveti zanos, a bez tog zanosa nema i
ne može biti duhovne obnove. ‘’Svatko tko odbacuje utopiju ostavlja čovječanstvo na milost i nemilost istrumentalnoj racionalnosti’’, prepušta ga ‘’želji za moć’’ manipuliranju i diktaturi’'. (A.Heller) Oni
se, dakle, javljaju kao posljedica nezadovoljenih potreba, kao reakcija
na duhovnu anemičnost i inertnost, pa stoga streme ka većim duhovnim promjenama. Svaki novostvoreni život ima svoj ritam koji ne priznaje okoštale forme, i stremi harmoničnom zajedništvu.
Creating of social movement is usually developed as a reaction to the actual state
in socety, so they are created as a consequence of spritual unpleasure and revolt
because of deviant phenomena, as a willing for new indentity, internal unrest,
spritual progres-toward movement, as a trying to reach higher goals; as a labor in
order to get a theory be translated into practicing work. In sases when they are
genuinely, motivated, they are created as ''holly ecstatics''.
But without these kind of ecstatics there is no spiritual phenomenon and there
cannot be such a phenomenon. ''Each person who dismiss an utopia puts a mankind
in a trap of material rationalizing, also leaves a mankind on ''Willing-forpower''
manipulation''.(A. Heller). These social movements , in other words, are
developed as a consequence of unsatisfied needs, as a reaction to the spritual
anemia and passive human behavior, so they want to reach higher and greater
spiritual changes. Each kind of newborn life has its own rhythm of living which
knows nothing about traditional social phenomena and which, in the same time,
tries to reach harmony way of co-living
Tri gibanja, ki so opisana v tem članku, izhajajo iz angleško-škotskega, francoskega in slovenskega narodnostnega ozadja. Angleži so bili pri obravnavanju idej protestantizma zelo dosledni. Zelo ...zavzeti so bili tudi pri ohranjanju kontinuitete s starim ekleziastičnim redom. Posledica tega je bila, da je poimenovanje »protestantski« za kar nekaj časa ostalo v ozadju. To pa je hkrati pomenilo tudi začetek nekega drugega gibanja, imenovanega evangelijsko gibanje, kar pomeni »zanimati se za evangelij«, ki se je dokončno izoblikovalo šele v 19. stoletju. Ta zakasnitev je bila povezana predvsem z razvojem ideje svobodne cerkve v svobodni državi, ki so jo izkušali tako katoličani kot tudi protestantje. V vmesnem času pa je nastal dovolj dolg časovni presledek, tako da so Angleži premogli dovolj civilne in politične modrosti – in nastala je nova ekleziastična stvarnost anglikanske cerkve. Francozi so odločno zarezali na področje odnosa med sekularnostjo in ekleziastičnostjo. Slovensko gibanje pa je, kot navidezno nepomembno, ubralo povsem svojo ekleziastično smer. Za Slovence je bilo uradno izbrano poimenovanje svojega naroda tisto, ki je prineslo dovolj začetne moči, da so se lahko kasneje, v 20. stoletju, tudi politično osamosvojili. Če na koncu pod to obdobje potegnemo črto, lahko ugotovimo, da je reformacijsko gibanje srednjega veka v Evropo prineslo veliko mero raznolikosti.
PDF
