Članek razpravlja o nekaterih stališčih sodobnega nemškega filozofa Petra Sloterdijka, še posebej teh, ki so povezana z zastojem teorije po izteku študentskega gibanja. Nelagodje kulture v ...postmoderni dobi je povezano z naraščajočo močjo cinizma in dovzetnostjo za nihilizem. Po Sloterdijku se je to zgodilo zaradi preveč poudarjenega pomena historizma, ki se je razvil v 19.stoletju. Teorija je postala depresivna in melanholična, kajti prišlo je do neozdravljive naveličanosti življenja, zato je že Nitzsche moral opozoriti na škodljivost zgodovine za življnje. Sloterdijk skuša s pomočjo starogrških vzorov ozavestiti teorijo, da mora biti dobrohotna in negovati pojem sreče. Antična teorija ustvarja vedrino, moderna teorija zbeganost in neprisebnost. Po simbolnem letu 1989, ko postaja po Sloterdijku vedno bolj vidno, kako se je ideja svetovne zgodovine izčrpala, skuša politični zasvojenosti svoje dobe oporekati najprej samo z življenjem samim. Gre za verodostojnost življenja, ki po Sloterdijkovi politični antropologiji manjka politiki, življenje je oropano vsakršne sponatanosti.
Odličnost drže Cvetka HEDŽET TÓTH
Slavistična revija,
03/2006, Volume:
54, Issue:
3
Journal Article
Peer reviewed
Open access
Članek razpravlja o dilemah teorije v času po sesutju socializma boljševiškega izvora. Tako filozofija kot celotna humanistika sta soočeni z vprašanji, kako razlagati pojem napredka in zgodovine v t. ...i. postzgodovinski dobi, ki vrača teorijo na predkantovsko raven in s tem postaja prevladujoča kategorija toleranca. Klic nazaj k naravi kritično sooča ciklizem in linearizem, zato članek opozarja na pomembnost ohranjanja utopije in zmožnost utopičnega mišljenja, saj je že ideja humanistike same, zrasla v utopiji. Sodobni čas, ki pomeni renesanso etike oziroma etizacijo sveta, ne more zaobiti antropoloških temeljev utopične oz. anticipirajoče zavesti, ki je vedno tostranska, znotrajsvetna in kot taka ne dopušča onostranskega, absolutnega utemeljevanja, ohranja pa idejo nesmrtnosti.
